SOVRAŽIM LJUDI!
Prvi del eseja
Nekoč, kot otrok, sem sovražila ljudi.
Specifično zato, ker sem si želela prijateljstva.
Logika, dramatična in otroška, pa vendar, je bila nekako takšna: Hočem prijatelje. Ne, potrebujem prijatelje (kot jih, če si priznamo, potrebujemo vsi). Vem, da bi se, vsaj z nekaterimi, lahko dobro razumela, ampak mi nihče ne bo dal priložnosti; zato, ker sem čudna [1]. "Primernejšega" obnašanja se lahko naučila, v pogovorih z drugimi, vendar se ne bom, ker se ne uspem pogovarjati. Še hujše, ko bom naredila napako, bodo tudi drugim povedali, da sem čudna in nevljudna, tako da tudi pri njih ne bom imela možnosti. Ne bom imela prijateljev, ne bom imela družine, imela bom slabšo službo in slabšo plačo. Sovražila sem jih zato, ker sem vedela, da bi me lahko imeli radi, če ne bi bili zaslepljeni s to eno samo stvarjo.
Že takrat sem se zavedala kontradiktornosti v tem pogledu na svet. Ni šlo za to, da ne bi razumela, od kod moje sovraštvo. Ali da nisem imela širokega besedišča, s katerim bi svoja čustva lahko opisala. Druge besede preprosto niso bile dovolj, niso izrazile tega, kar sem čutila. Ljubosumje – ja, seveda sem ljubosumna; nemoč – tudi; osamljenost – kdo ne bi bil; jeza – blizu, a ne dovolj za nekaj, kar bo vplivalo na vsako stvar, ki jo bom želela v celotnem življenju. Nič od tega ni zajelo celotne izkušnje tako dobro kot sovraštvo. Do arbitrarnih pravil, vseh, ki so jih silili name, in vseh, ki so jim sledili, kot da so preprosta, logična, ker so s tem mojo nesposobnost in zavračanje, da bi se jim podredila brez pojasnila, predstavljali kot noro in neodraslo.
Trik ni bil v tem, da samo sebe prepričam v to, da čutim nekaj drugega. Četudi so si nekateri želeli in bili prepričani, da bi moralo nekje v moji glavi obstajati stikalo, s katerim bi ta čustva samo izklopila, in je to, da jih ne, samo znak moje razvajenosti. Bil je v tem, da sem še vedno sovražila sistem, ki ni in ni hotel povedati, kaj točno hoče od mene, da na glas povem, kaj vse mi gre na živce in v detajle opišem svoje frustracije. In potem najdem sočutje do tistih, ki v njem živijo lažje in tega pač niso krivi [2].
Kar poskušam reči, vem, da bo slišati nekoliko ironično, je, da je sovraštvo, v resnici, preveč osovraženo. Čustvo, ki naj ga ne bi čutili in ga za to poskušamo skriti pred vsemi, tudi pred sabo. Kar pomeni, da se nekje na dnu duše še vedno skriva in čaka, da bo prišlo na dan, kot lava v vulkanu, ko zemlja končno popusti pritisku.
Danes lahko mirne vesti, brez laganja trdim, da ljudi ne sovražim, čeprav tu in tam sovražim kakšnega človeka, pa še to čedalje redkeje in večinoma ne pretirano dolgo. Mislim pa, da tukaj ne bi bila, če davno takrat šolski psihologinji ne bi mogla povedati o svojem sovraštvu in če ona ne bi odgovorila, da razume, zakaj. Za to ji bom večno[3] hvaležna.
Tina D.
[1] Ne znam se držati arbitrarnih in nelogičnih pravil »pravega« obnašanja. (Ja, te besede sem kot otrok razumela, nisem pa se znala vključiti v pogovor.) Pri čemer »pravo« obnašanje ni bilo preprosto sledenje ukazom vzgojiteljic in učiteljic, bilo je kako biti »kul«, kako in kdaj kršiti na glas povedana pravila (ker so bila skrita pravila pomembnejša), katera obnašanja so »slaba«, tudi če niso prepovedana …
[2] Kot tudi niso krivi tega, da ne razumejo avtomatično, kako to, da pa drugi trpimo. So pa dolžni poizkušati doumeti, da moramo v kakšni situaciji bolj potrpeti kot oni in nismo samo “razvajeni”, ko nam ne uspe.
[3] Oziroma vsaj dokler sem živa.
Smrkec Zmrda
