Zgodovinski filmi in njihova natančnost
Kot nekdo, ki se ukvarja z zgodovino, me vedno znova preseneča, kaj vse je mogoče zapakirati kot period drama, based on historical events ... Tukaj ne govorim samo o oblekah ali nakitu, ampak o dejanskem dogajanju. Filmi in serije (od tukaj naprej bom uporabljala samo izraz filmi, ker se mi res ne da vsakič napisat obojega – pač sem malo lena) so izjemen format, saj lahko prikažejo mnogo različnih podrobnosti, od obleke, hrane, vsakdanjega življenja ... Prikazati, kakšen je bil naš svet v preteklosti na bolj zanimiv in slikovit način, tako postane veliko lažje.
Težava nekaterih filmov je to, da so namenjeni temu, da čim več zaslužijo in ne da so zgodovinsko pravilni. Nič nimam proti temu, če ni vse popolno, ker se tega ne da narediti in to tudi ni namen. Ni potrebno, da je vsaka zgodba, ki je postavljena v preteklost, pravilna do zadnje podrobnosti. Težava pa nastane, ko ne ločimo realnosti od izmišljotin na televiziji; nastane, ko se dejstva pomešajo s pravljico, in namesto da bi gledalec to vzel kot izmišljeno zgodbo, ta postane del njegovega razumevanja zgodovine. Jasno pa nas razburljive in dramatične zgodbe bolj pritegnejo kot včasih na prvi pogled dolgočasna zgodovina. Zato namenjajo tudi studiji več sredstev v to, da nam film estetsko ustreza in pritegne pozornost. A na neki točki postane zgodovinsko ozadje preveč zamegljeno in iznakaženo, da bi se bolje ujemalo z zgodbo, ki jo hočejo prodati.
A kje je meja med tem, kar se sme in kar ne? Do katere točke lahko zapostavimo zgodovinska dejstva, da naslikamo zgodbo? Kaj bi moralo sploh imeti prednost, zgodovina ali zgodba, ki jo hočemo povedati? Na ta vprašanja je na splošno težko odgovoriti, saj je vsaka zgodba drugačna – vsaka ima drugačen temelj, drugačno sporočilo, drugačen način pripovedovanja. Ne da se določiti nekih okvirjev, ki bi se jih morali vsi držati.
Moje iskreno mnenje je, da je tukaj potrebno pogledati, kaj so glavne sestavine zgodbe. Če se pripoveduje o nekem dejanskem zgodovinskem dogodku (npr. resničen dogodek in osebe) in je glavni namen predstaviti določeno zgodovinsko dogajanje ali osebo, potem bi se karseda morali držati zgodovine in značilnosti obdobja (spet - ne more biti vse popolno, ker ne poznamo celotne zgodovine in vsega, kar sodi zraven). Če pa namen ni prikazati specifične zgodovinske tematike, potem se ni potrebno trdo držati zgodovinskih dejstev. Če se jemlje zgodovinski okvir enako kot v fantazijskih ali znanstveno fantastičnih filmih (pač se ustvarjalcu ne da razlagat, kako svet deluje, pa uporabi tistega, ki že obstaja; ali pa mu je samo všeč to obdobje), pa je veliko več svobode. A vseeno je pri vseh primerih potrebno publiki jasno povedati, da ta film jemljejo kot to, kar je (in če jih zanima neko zgodovinsko dogajanje ali osebe, vedno obstaja strokovna literatura).
In prav to je težava. Ljudje bodo raje pogledali nekaj filmov in njihova podzavest si bo predstavljala določeno obdobje, kot je prikazano v filmu, ne pa kot je dejansko bilo. Če pomislimo na antični Rim, si bo večina predstavljala bel marmor, ki se sveti v soncu, gladiatorske igre, cesarje in republiko ... A to zagotovo ni res. Veliko belega marmorja je bilo pobarvanega, gladiatorji niso kar tako umrli, poleg cesarstva in republike pa je obstajalo tudi obdobje rimskih kraljev. Pomembna je predstava, ki jo ima človek, ne pa objektivna resnica, saj je ta pogosto prikrita in skrita. In če lahko tako preprosto malo po nesreči (bel marmor je pač posledica razpada barve in od propada ZRC do renesanse je minilo kar nekaj časa), malo nalašč (veličastne bitke so bile vedno privlačne gledalcem in gladiatorji so to delali v veličastni stavbi Koloseja) spremenimo pogled na Rim, lahko spremenimo tudi pogled na dogajanje, ki je nam bližje.
Tako je s filmi mogoče manipulirati, kako vidimo dogajanje v današnjem svetu. Preprosto vzamemo zgodovinsko dejstvo (osebo ali dogodek) in osvetlimo dele, ki so nam bolj všeč, ter zakrinkamo slabše ali pa jih obrazložimo na način, ki bo gledalcu všeč. Isto zgodbo lahko predstavimo tako različno, da bi lahko navijali za katerokoli stran. Sploh ni potrebno, da gre tukaj za načrtno propagando, mogoče so imeli ustvarjalci samo neko idejo, ki pa se je nato razvila v malo čudno smer. Spet - nisem proti delanju takšnih filmov, ampak trdim, kot že prej rečeno, da je potrebno razumevanje, s kakšnim namenom je nastal ta film, kaj je tisto, kar hoče sporočiti.
Izpostavimo lahko še dodaten in zanimiv vidik, zgodovinske like, ki niso več dejanske osebe, ampak samo določeni arhetipi. Ker imamo že neko idejo o nekem zgodovinskem liku, se to lahko izrabi za pripovedovanje, saj pri tem ni potrebno predstaviti nove osebe in razložiti, kdo so, kaj delajo ... Shakespeara ni potrebno na dolgo in široko predstaviti, samo “damo" ga na platno in rečemo, da je to on. Tako lahko kar naenkrat več časa posvetimo pomembnejšim zadevam. Zgodovinske osebe torej niso več osebe v pravem smislu, ampak postanejo figurice, s katerimi se igramo. Slednje lahko postane težava, ko se med figurico in zgodovinsko osebo, ki je kot človek (tako kot vsi drugi) počela dobro in slabo, delala napake ter imela svoje pluse in minuse, ne loči.
Na kratko povedano pri zgodovinskih filmih in serijah glavni problem ni to, da se ne držijo vsake norme obdobja, v katerem naj bi se dogajali, ampak dejstvo, da gledalci ne ločimo med resnico in zgodbo (le malokdo zares sovraži, če ni vse do pikice zgodovinsko natančno). Težava je, da po eni strani gledalci ne zmorejo ločiti fikcije od resničnosti, ker naša podzavest deluje tako, po drugi strani pa je težava tudi pri sami izdelavi filma, saj se je potrebno odločiti, kaj je tisto, kar je pomembno za zgodbo. Še pomembneje pa je, kako se film prodaja in kot kaj definira. Težava ne leži v tem, da vzamemo osebe in dogodke ter se z njimi igramo, temveč da želimo to igro prodati kot resnično.
SaDo
