Iskanje zaposlitve: kaj bi si želela vedeti, če bi začenjala ponovno
V svojih zgodnjih dvajsetih sem si želela najti redno zaposlitev in približno tri leta in pol namenila iskanju službe. Vstopila sem v Zaposlitveno rehabilitacijo (v nadaljevanju ZR) - postopek, skozi katerega lahko delovni invalid pridobi zaposlitev s prilagoditvami.
Postopek sem zaključila, kljub svojemu trudu in temu, da sem se vanj vključila le na podlagi diagnoze avtizma z manjšo potrebo po podpori, brez zaposlitve. Na to vpliva mnogo faktorjev. Noben program ni zares dobro pripravljen za nevrorazlične osebe. Na poti me je pričakalo veliko spotikljajev in krivic, ki so me za nekaj časa tako potrle, da sem letos zavrnila vabilo na dve okrogli mizi in pobudo za predavaje na to temo. Z udeležbo in ponujanjem rešitev bi lahko še naprej ozaveščala in pripomogla k izboljšavi sistema, a trenutno nisem zdržala in to potisnila na stran. Moj dokument, kjer sem o teh luknjah v sistemu že začela pisati, ostaja zaprt, dokler vsega ne predelam.
Nekaj pa sem vseeno želela storiti. Tako sem zbrala napotke za bodoče rehabilitante. V njih je zajeto tisto bistveno, kar bi sama spremenila pri svojem načinu sodelovanja in vključevanja in tudi tisto, česar ne bi spremenila, ker sem s tem zadovoljna. Lažje je pisati o spoznanjih, pridobljenih skozi usmeritev vase, ne v institucije.
PROAKTIVNOST
Ko sem vstopila v ZR, sem imela zelo malo delovnih izkušenj, držala sem nekakšno stanco nebogljenosti in prepuščenosti ljudem okoli sebe ter sistemu. Imela sem veliko strahu, zelo malo pa samozaupanja. Želim si, da bi dala več od sebe. Zdaj srečujem posameznike, ki sami kontaktirajo podjetja, morda se celo dogovorijo, da pridejo na ogled brez spremstva delovnega terapevta iz svojega zavoda za rehabilitacijo (v nadaljevanju zavod). Če bi šla na razgovor zdaj, bi zbrala razna dokazila, priporočila o svojih opravljenih delih in drugih dosežkih ter jih prinesla v podjetje. V novo podjetje bi prinesla potrdilo iz prejšnjega usposabljanja. Morda bi celo napisala življenjepis. V svetu delovnih invalidov nisem zaznala, da bi obstajala kaka močna kultura proaktivnosti. Lahko pa bi jo začeli ustvarjati.
NEPOSREDNOST
Nikoli nisem spregovorila o tem, kaj pomeni biti avtist. Zagotovo bi, če bi začenjala zdaj, ustvarila dokument o svojih prilagoditvah. Tega sicer ob koncu usposabljanja izda zavod, pa bi ga vseeno tudi jaz sama. Tekom usposabljanja bi spregovorila o tem, kaj potrebujem in pojasnila zakaj. Zase si želim tudi, da bi spregovorila o diagnozi. O tem se bolj kot ne molči, imam pa prijateljico, ki je trenutno v postopku in je glede tega glasna ter mi je kot vzornica. Nekoč mi je svetovalka povedala, da je diagnoza osebni podatek, do katerega med usposabljanjem moji nadrejeni dostopa nimajo, avtizem pa je izjema in jim je pojem pojasnila. Žal mi je, da nisem bila zraven. In res tudi v drugih pogledih avtizem sega izven okvirjev, saj je nevrotip in ne bolezen. Postati moramo sami svoji zagovorniki, večkrat je zahtevno dopovedati, da nekaj potrebujemo, ker imamo določeno lastnost. Povezujemo se še z drugimi, ne samo zavodom za rehabilitacijo in izbranim podjetjem. Tudi iskanje službe po svoji poti, namesto da bi izključno sledili usmeritvam iz zavoda, lahko obrodi sadove.
UPANJE ALI ZAGOTOVLJENOST
Na začetku prvega usposabljanja sem bila tako vesela, da sploh obstajata pot in upanje zame, da z mano držijo ljudje in se skupaj trudimo najti zame delovno mesto, kjer lahko pokažem svoje talente in se počutim udobno, da mi je bilo vseeno, koliko časa bo preteklo, preden se zaposlim. Sodelovala sem s podjetjem, v katerem smo poskušali najti način, da se moja zaposlitev financira. Razumela sem, da ni nič garantirano in da ne vemo, kaj prinaša prihodnost. Vseeno sem vsa očarana in prežeta z upanjem tam vztrajala eno leto. Mlajši verziji sebe bi to odsvetovala in ji naročila, naj se vključi nekam, kjer so finance bolj stabilne. Naj se ne usposablja, če možnost zaposlitve ni zagotovljena. Da, izkušnje so nekaj vredne, a nekje je treba postaviti meje. Ta slavni tolažeči stavek je že izrabljen. Poleg tega ne vem, koliko v tem primeru sploh drži. Ko sem prišla na usposabljanje številka 2, sem s to svojo izkušnjo čakala na zaposlitev tako dolgo kot tisti, ki so ZR šele začeli (razen če je z vrednostjo mišljeno kaj drugega kot to, da se izkušnjo upošteva v prihodnosti). Ne morem vam povedati, kaj je prava odločitev. Vem pa, da zdaj razumem, da ne znam vedno sama presodit, kaj je najboljše zame. Ugotovim pa to ponavadi šele, ko je odločitev že za mano in ostaja samo pot naprej.
INFORMIRANJE
Sprašujte, sprašujte in še enkrat sprašujte. Pišite. Ker sistem ni narejen za nevrorazlične, kar se pogosto tudi jasno vidi v sodelovanju, sem mnenja, da ga moramo dobro poznati. Postopoma korak za korakom sem prišla do tega, da sem imela ZR na koncu v malem prstu. Vmes sem se nekoliko lovila, najbrž se vsak. Nečesa pa nam ne more nihče odvzeti. Smo inteligentni in zvedavi, navajeni postati strokovnjaki v nečem in to nekaj so lahko tudi zakoni, ki nam služijo (ali pa ne služijo). Zakaj svetujem tako? Poznavanje lastnih obveznosti in pravic lahko zelo olajša pot do cilja. Pravice se tudi krši in treba se je majčkeno boriti, ravno zato moramo po domače povedano vedeti, kaj se dogaja. S slepim zaupanjem se številni znajdemo v situacijah, kjer se z nami pometa, pa tega niti ne vemo. Kot drugo točko bi izpostavila svoje opažanje tega, kako se v naši družbi podaja kritike, povezane z delom s prilagoditvami in invalidi v službi. Pripombe, včasih bolj konstruktivne, včasih bolj bojevite (pa vedno upravičene), je treba podajati z nekim osnovnim znanjem za sabo. Ne samo, da se lažje in bolje izražamo, tudi oseba, katero naslavljamo, sploh če je to nekdo, ki v sistemu dela, nas jemlje bolj resno. S strani sovrstnikov in sogovorcev slišim za mnoge težave z ZR in nekatere od teh bi se dalo rešiti z malo več znanja.
Preživeti več mesecev ali več let v ZR, ne da bi poznal razliko med zaščiteno in podporno zaposlitvijo, ne da bi vedel, da se delovni preizkus, usposabljanje in zaposlitev med sabo razlikujejo in zate kot udeleženca pomenijo nekaj čisto drugega, je kot študirati slaščičarstvo in govoriti o kuhalnici in vilici, kot da sta sinonima. Za to ni kriv nihče. Predaja informacij ima ogromen potencial za izboljšavo, tudi zavodi se med sabo malo razlikujejo in v marsikateri instituciji niti zaposleni ne vedo vsega ali pa so celo nepravilno informirani. Jaz v sebi nosim zadovoljstvo, ker sem v času rehabilitacije vedno znova spraševala, predvsem svojo svetovalko na zavodu, kaj pomeni to in ono, si delala zapiske, imela v glavi urejen program, v katerem sem, in debatirala še z drugimi.
Pa ne samo zadovoljstvo, informiranost ali vsaj zavzetost zanjo prinašata tudi občutek varnosti. Vsak se lahko zmoti, ni nujno da bodo imeli drugi zate vse pod kontrolo. Nekoč se mi je zgodilo, da sem tekom ZR s strani ene od sodelujočih institucij prejela finance, do katerih nisem bila upravičena, kot se je izkazalo kasneje. Tega mi niso storili nalašč, jaz pa sem se zavedla, da moram naslednjič prebrati, kar podpisujem, če želim imeti red in mir, tudi če nisem zadolžena za iskanje napak drugih. A poglejte, med naslednjim prebiranjem dokumenta sem našla točno to. In se tako rešila.
Mojih nasvetov ne bodo imeli možnosti upoštevati vsi in to je v redu. Nekateri potrebujejo več podpore ali pa popoln prenos odgovornosti na starša, skrbnika ali asistenta. Prepričana pa sem, da jim med nami roma mnogo, ki so pristali na točki, kjer sem bila nekoč jaz. Dovolj sposobni in močni, da si vzamejo čas in odgovorno poskrbijo zase in svojo prihodnost, potrebujejo pa en mini dražljaj in rahlo usmeritev. Toliko bi vam dala za popotnico. Ali se bom še kdaj podala na to pot (ker me bo inflacija zasačila nepripravljeno, ker me bodo zasrbeli prsti po božičnici ali pa iz kakega drugega vzroka) in koliko bom upoštevala sama svoje nasvete, bo pokazal čas. Danes pa sem nekje prebrala ta stavek: "Oprosti si, da nisi prej vedel tega, kar te lahko nauči le čas."
Srečno!
Aliasa
Avtorska slika
