ZNANOST V ODMERKIH

Meje mojih čutov so meje mojega sveta

Uvod

Kot spekter nevroloških, vedenjskih in mentalnih stanj avtizem vključuje širok razpon izkušenj, ki se med posamezniki izrazito razlikujejo. Nekatere izmed najpogostejših in najbolj raziskanih so senzorične izkušnje (in z njimi povezane senzorične težave). Senzorične in čutne izkušnje avtistov zajemajo posebno doživljanje zvokov, svetlobe, vonjav, tekstur, okusa, bolečine itn. Avtisti svet izkušajo in doživljajo na načine, ki mnogim nevrotipikom niso zaznavno in kognitivno pojmljivi, kar pomeni, da imajo lahko avtistični posamezniki precej izzivov pri vsakodnevnem funkcioniranju. V duhu zapisanega moramo razumeti tudi senzorične preobremenitve, ki lahko pogosto napačno izpadejo kot nevzgojenost, nevljudnost ali kakšna druga socialna nečednost. V tem članku bomo raziskali, kako avtisti doživljajo senzorične dražljaje ter kako te izkušnje vplivajo na njihovo vsakdanje življenje, in predlagali nekaj praktičnih vodil/ukrepov za spopadanje s senzoričnimi problemi.

Senzorične izkušnje in motnje pri avtizmu

Senzorične motnje so pogosto ena izmed ključnih značilnosti avtizma, vendar se te motnje pri različnih posameznikih izražajo na zelo različne načine. Dunn (2001) razlaga tri glavne vrste senzoričnih težav pri avtistih:

1)         Preobčutljivost (hipersenzitivnost)

Mnogi avtisti izkusijo svet kot preplavljajoč in preobremenjujoč, saj so izjemno občutljivi na določene dražljaje. Na primer, nekateri lahko doživljajo močno tesnobo in stres ob glasnih zvokih, kot so sirene, glasba, drugi pa ob ne tako očitno motečih zvokih. Raziskave Kern idr. (2006) so pokazale, da so pri otrocih z avtizmom pogostejši visoki nivoji preobčutljivosti na zvoke, svetlobo, vonjave ali teksture; to lahko posledično vodi do socialne izolacije ali napadov tesnobe, ko so izpostavljeni motečim vsakodnevnim dražljajem.

2)         Zmanjšana občutljivost (hiposenzitivnost)

Po drugi strani pa nekateri avtisti ne zaznavajo določenih senzorične informacij ali pa jih doživljajo na zmanjšan način. Lahko se npr. zgodi, da osebe z avtizmom ne reagirajo na bolečino na način, kot bi to počel povprečen posameznik.

3)         Iskanje specifičnih senzoričnih izkušenj

Nekateri avtisti iščejo senzorične dražljaje, da bi dosegli določeno raven stimulacije. To pogosto vključuje prepoznavanje in iskanje dražljajev, kot so močni zvoki ali svetloba, ki jih drugi posamezniki ne zaznajo ali jih doživljajo kot moteče. Primer takšnega vedenja je otrok, ki se dotika in brska po različnih snoveh, kot so pesek, voda ali tekstil, ali pa se osredotoči na sproščujoče repetitivno gibanje.

Teorije o avtistični senzoriki

Razumevanje, zakaj so senzorične izkušnje pri avtizmu drugačne, je še vedno predmet številnih raziskav. Ena izmed najbolj sprejetih in empirično podprtih teorij pravi, da pri avtizmu prihaja do nepravilnosti v delovanju možganov, predvsem v območju, ki je odgovorno za obdelavo in filtriranje dražljajev iz okolja. Tako posamezniki z avtizmom pogosto nimajo učinkovitega mehanizma za filtriranje "nepomembnih" dražljajev, kar lahko denimo vodi v preobremenitev (Dunn, 2001).

Teorija ekstremnih moških možganov

Baron-Cohen (2002) ugotavlja, da avtisti svet pogosto doživljajo bolj "intenzivno" zaradi večje preobčutljivosti na dražljaje in zmanjšane sposobnosti za uravnavanje zaznavanja. Avtor je to neravnovesje pojasnil s teorijo ekstremnih moških možganov (angl. the extreme male brain theory), po kateri je nevrologija avtizma rezultat prekomernega izraza "moških možganov”.

Po tej teoriji so moški možgani bolj osredotočeni na analitično procesiranje in sposobnost za razumevanje sistemov, medtem ko so ženski možgani bolj usmerjeni v socialno povezovanje in razumevanje čustev in odnosov (izraza “moško” in “žensko” se tukaj navezujeta na opisana kognitivna profila in ne nujno na spol specifične osebe, čeprav izhajata iz splošnih razlik med spoloma). Baron-Cohen (2002) trdi, da osebe z avtizmom pogosto kažejo močne analitične sposobnosti in sistematičen pristop do sveta (prepoznavanje struktur, pravil, logike itd.), ki pa pogosto ni uravnovešen s sposobnostmi socialnega in čustvenega razumevanja ter spretnostmi v interakcijah (npr. prepoznavanje socialnih signalov).

Avtor poudarja, da so senzorične posebnosti avtizma lahko del tega sistematičnega, “moškega” dojemanja okolja. Ker so možgani avtistov "preobčutljivi" na podrobnosti (npr. zvoke ali teksture), je svet okoli njih pogosto preveč kompleksno organiziran in preobremenjujoč. Hiperanalitična obdelava vseh čutnih dražljajev lahko povzroči občutek zasičenosti in preobremenitve, kar vodi v odzive, kot so umikanje, zatekanje k ponavljajočim se vedenjem ali tesnobnost. To lahko pomaga pojasniti, zakaj mnogi avtisti potrebujejo specifične in ponavljajoče senzorične dražljaje za zmanjšanje tesnobe  in zakaj nekaterih dražljajev morda sploh ne zaznajo (Kern idr., 2006).

Baron-Cohenova teorija ekstremnih moških možganov ponuja pomembno nevrološko ozadje za razumevanje senzorike avtističnih posameznikov. Zaradi predpostavk o povezavah med spolom in nevrološkem delovanju ostaja tako ena izmed najbolj vplivnih kot tudi kontroverznih teorij s področja nevropsihologije in kognitivne psihologije.  

 Ostale raziskave senzoričnih motenj pri avtizmu

Tomchek in Dunn (2007) sta v odmevni raziskavi primerjala senzorično procesiranje pri otrocih z avtizmom in otrocih brez avtizma. Ugotovila sta, da so senzorične težave pri otrocih z avtizmom pogostejše in intenzivnejše kot pri njihovih vrstnikih brez avtizma (skoraj 90 % otrok na avtističnem spektru poroča o občutno večjih senzoričnih težavah kot njihovi vrstniki brez avtizma). Otroci z avtizmom so bolj občutljivi na zvoke, svetlobo in teksture, kar lahko povzroči prekomerno tesnobo ali vedenjske izbruhe. Avtorja razlagata, da imajo senzorične motnje pomemben vpliv na socialno integracijo in čustveni razvoj otrok, saj se ti otroci težje prilagajajo v socialne situacije, kar lahko vodi v osamljenost in pomanjkanje socialnih veščin. Mnogi otroci z avtizmom se zaradi senzoričnih motenj izogibajo vsakodnevnim aktivnostim, kot so obiskovanje javnih krajev ali igranje na prostem, če so v teh okoljih prisotni moteči zvoki.

Miller idr. (2007) so preučevali koncept senzorične integracije in njene empirične razsežnosti. Na podlagi izsledkov so avtorji predlagali tudi novo nosologijo za diagnozo senzoričnih motenj. Senzorična integracija je proces, s katerim možgani obdelujejo informacije iz različnih čutov (vid, sluh, dotik, okus, vonj) in jih združijo v koherentno percipiranje sveta. Ko ta proces deluje učinkovito, posameznik lahko ustrezno reagira na okolje. Pri avtistih je senzorična integracija pogosto nevrološko ovirana. Avtorji poudarjajo, da senzorične motnje niso zgolj posamezne motnje, ampak kompleksna stanja, ki vplivajo na sposobnost obvladovanja različnih dražljajev (tako na telesni kot čustveni ravni). Miller idr. (2009) predlagajo, da bi morali diagnostični postopki upoštevati širši spekter senzoričnih motenj (opisan v tem prispevku).

Prilagoditve in strategije obvladovanja

Miller idr. (2009) podajo tudi več praktičnih nasvetov in prijemov za obvladovanje senzoričnih motenj, saj so takšni koraki ključni za izboljšanje kakovosti življenja ljudi z avtizmom. Ena izmed najpogosteje uporabljenih je metoda senzorične integracije, ki vključuje dejavnosti, s katerimi se pomaga osebam z avtizmom, da se naučijo obvladovati in se prilagajati na senzorične dražljaje.  Vključuje posebne vaje za uravnavanje občutkov na področju gibanja, dotika ali slušnih dražljajev, s katerimi se regulira senzorična integracija.

Poleg tega se pogosteje uporabljajo prilagoditve v okolju, kot so uporaba slušalk za zmanjšanje hrupa, omejevanje svetlobe z uporabo sončnih očal ali uporaba posebnih oblačil, ki zmanjšujejo občutek dotika. S tem avtisti lažje preživijo vsakodnevne situacije, kot so obiskovanje trgovin ali javnega prevoza, kjer so senzorični dražljaji lahko preobremenjujoči (Miller idr., 2009).

Zaključek

Senzorične izkušnje so zelo opazna in pogosto tudi najtežje obvladljiva značilnost avtizma. Razumevanje, zakaj in kako avtisti doživljajo svet na drugačen način, je ključnega pomena za oblikovanje bolj podporne okolice. Prekomerna občutljivost ali zmanjšana občutljivost na zvoke, svetlobo in druge dražljaje lahko pomembno vplivata na vsakodnevno življenje in socialno vključevanje. Z ustreznimi terapevtskimi pristopi, kot je senzorična integracija, ter prilagoditvami v okolju lahko pripomoremo k bolj udobnemu in manj stresnemu življenju ljudi z avtizmom.

Viri

Baron-Cohen, S. (2002). The extreme male brain theory of autism. Trends in Cognitive      Sciences, 6(6), 248–254. doi:10.1016/S1364-6613(02)01904-6

Dunn, W. (2001). The sensations of everyday life: Empirical, theoretical, and pragmatic   considerations. American Journal of Occupational Therapy, 55(6), 608–620.
doi:10.5014/ajot.55.6.608

Kern, J. K., Trivedi, M. H., Garver, C. R., Grannemann, B. D., Andrews, A. A., Savla, J. S. in Schroeder, J. L. (2006). The pattern of sensory processing abnormalities in autism. Autism, 10(5), 480-494. doi:10.1177/1362361306066564

Miller, L. J., Anzalone, M. E., Lane, S. J., Cermak, S. A., in Osten, E. T. (2007). Concept evolution in sensory integration: A proposed nosology for diagnosis. American Journal of Occupational Therapy, 61(2), 135–140. doi: 10.5014/ajot.61.2.135

Tomchek, S. D. in Dunn, W. (2007). Sensory processing in children with and without autism: A comparative study using the Short Sensory Profile. American Journal of Occupational Therapy, 61(2), 190–200. doi:10.5014/ajot.61.2.190