AVTIZEM V FIKCIJI

Lucija Stepančič:

Amos Oz: Črna skrinjica, roman v pismih

Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temini, avtobiografski roman

Natalie Portman: Zgodba o ljubezni in temini, biografski film

Recenzija dveh romanov in filma

Črna skrinjica, Ozov roman v pismih, se pričenja z Ilano, žensko, ki vsa obupana piše bivšemu možu, Aleksandru Gideonu. Z novim možem, pobožnim Judom Michelom Sommo in njuno hčerko Jifat živi več kot skromno, če že ne kar v revščini, še večji problem pa je sin iz prvega zakona, Boaz. Šestnajstletnik se klati naokrog in povzroča izgrede, zapleta se v pretepe, mater in očima pa zmerja z najbolj prostaškimi izrazi.

Aleksander je bogat, to vsi vejo, ne le, da je sin bogataša, kot uglednega profesorja filozofije ga vabijo najprestižnejše univerze na svetu, pred kratkim pa je objavil  kontroverzno uspešnico, ki mu je prinesla svetovno slavo. V njej neusmiljeno, v slogu samega Nietzcheja, razkriva temne plati pobožnosti in idealizma, pri čemer seveda namiguje na prikrite ekspanzionistične motive ortodoksnega judovstva, ki si želi podvreči tako imenovano Sveto deželo. »Naciljani, ubijalski rafali dejstev, sklepov in utemeljitev, po katerih se več ne pobereš«, njegovo filozofijo imenuje romantična Ilana, razvoj dogodkov v Izraelu pa mu danes (50 let kasneje) žal pritrjuje.

Aleksandra imajo za ciničnega in brezsrčnega, popolnoma hladnega človeka, bivša žena mu piše skorajda brez upanja, da bo pomagal, morda le zato, da bi nanj zvalila krivdo za huliganstvo njunega sina. Zgodi pa se nepričakovano, Aleksander mlado družino in problematičnega mulca kar zasuje z denarjem. Finančnih skrbi je kar na lepem konec, družinsko življenje zasije, še Boaz zdaj, ko ima denar za uresničevanje svojih idej, nima več nobene želje, pa tudi ne časa, da bi počenjal neumnosti.  Sreča pa ne traja dolgo, pobožnemu Michelu se kar zvrti od možnosti, ki mu jih odpira denar, na dan pride njegova skrita stremuška narava, megalomanija, ki jo je vse dotlej brzdala revščina. Njegove ambicije so brezmejne in medtem ko se z vrtoglavo hitrostjo vzpenja po družbeni lestvici, prav do vrhov izraelske politike, Ilana vsa obupana ugotavlja, da svojega moža ne pozna več. »Tvoj denar je že začel spodkopavati tudi moje življenje z Michelom«, piše bivšemu možu v novem pismu. Pravzaprav mu pisarita oba, Ilana in Michel, vsak po svoje, vsak na skrivaj pred drugim. Ilana pogreva stare zamere, Michel pa zahteva še več denarja. Inteligentni Aleksander se na svoj otožni način skorajda zabava, vse to je že predvidel. Pred bralcem pa se razgrne žalosten nesporazum, ki je zaznamoval njuno zvezo in njunega sina. Ilana, strastna in čustvena ženska je iz avtističnega Aleksandra hotela narediti romantičnega princa iz sanj, to pa se ji seveda ni moglo posrečiti in zakon je bil obsojen na propad. Aleksander se na njene obtožbe odziva z diskretnim črnim humorjem, v pismih se podpisuje »Zmaj« in »Vampir«, kaj hitro pa se izkaže, da gre za žalostnega, onemoglega zmaja, še več, za bolnega. Na smrt bolnega.

Roman se konča v paradoksalni družinski idili. Ko Ilana izve, da se je Aleksander vrnil v Izrael, da bi umrl na svojem starem domu, takoj pohiti k njemu, čeprav je to za njenega sedanjega moža in vse pobožno judovstvo pravi škandal. Umirajočega obda z vso svojo toplino in predanostjo, končno ga sprejme takega, kot je, brez vsakršne želje, da bi ga spreminjala po svoje. Tudi hipijevska komuna, ki jo je na starem družinskem posestvu ustanovil Boaz, ga prisrčno sprejme. Boaz ga dobesedno nosi po rokah, tako kot ga lastni starši niso nikoli: na posestvu, kjer se je rodil in zdaj umira, je Aleksander preživel samotno, izolirano otroštvo bogataškega otroka – mati mu je kmalu umrla, ekscentrični oče pa se ni zmenil zanj. Tik pred smrtjo je prvič v življenju obdan z ljubeznijo, s celim morjem ljubezni, še celo mala hčerka bivše žene ga ima nadvse rada. Ganljivi razplet nam pokaže, kako čudovita oseba postane avtist, če ga sprejmemo natančno takega, kot je. Vsak poskus, da bi aspija kakor koli spreminjali, ni le obsojen na neuspeh, ampak je lahko tudi globoko destruktiven. 

Veliko se govori o nevrotipičnih starših, ki imajo avtističnega otroka, skoraj nikoli pa ni govora o obratnem primeru, o nevrotipičnem otroku z avtističnim staršem. Po vsej verjetnosti je prav v tej situaciji avtor vede ali nevede avtobiografski: Ozov oče je bil, kolikor sem razumela iz njegovega avtobiografskega romana Zgodba o ljubezni in temini avtist, čeprav nediagnosticiran. Nadvse učen in z briljantnim spominom, do žene in sina še malo ne slab, pa vendar odtujen, vedno z mislimi nekje drugje, vedno v svojih knjigah, s katerimi je obložil vse stene njihovega malega zasilnega kletnega stanovanja. Ozova mati, izjemno čustvena  in preobčutljiva ženska je v pomanjkanju topline hudo trpela in drsela v vse hujšo depresijo in slednjič naredila samomor. Veliko bi ji bilo prihranjenega, če bi lahko ozavestila svoj položaj in od moža ne pričakovala nemogočega, ali pa se poročila s kom drugim, z nevrotipikom. Po njeni smrti petnajstletni Amos ni hotel oditi z očetom, ampak se je preselil v kibuc, kjer je kasneje osnoval svojo družino. Svojo prvo knjigo je pisal ponoči na stranišču, saj je imel z ženo in hčerkama v kibucu eno samo sobo. V njegovem pisanju pa kot eno sobivata očetov ostri razum in materina senzibilnost – a ne kot nasprotje, pač  pa kot aduta, ki se nepozabno dopolnjujeta. »V tem romanu ni niti grama jeze ali grenkobe« je povedal avtor, ko je bil ob predstavitvi slovenskega prevoda avtobiografije na obisku v Ljubljani. Enako pa bi lahko veljalo tudi za Črno skrinjico, kjer je brezupna zapletenost medčloveških odnosov obravnavana s toplo človečnostjo.  Avtor (s pravim imenom Amos Klausner) je danes žal že pokojni. Njegova življenjska zgodba pa je oskarjevko Natalie Portman tako prevzela, da je napisala scenarij in zrežirala film, v katerem igra tudi glavno vlogo: njegovo mater.