ASPIracije
Eden najpogostejših opisov oseb na avtističnem spektru je, da jih do najmanjše potankosti zanimajo različna področja. Drži. So teme in področja, katerim smo se avtisti pripravljeni posvečati z zavidanja vredno zagnanostjo, natančnostjo, zavzetostjo in resnostjo. Lahko gre za prav specifične interese, ki so včasih tudi res nenavadni, najpogosteje pa so to hobiji, kakršne poznajo vsi. Čas je, da v rubriki ASPIracije tudi mi zajahamo svoje konjičke.
Glasba
KONCERTI ZA AVTISTIČNE TELEBANE
Brez glasbe si ne predstavljam življenja. Ne vem, kdaj sem se nazadnje prebil skozi dan brez nje. Vsak človek ima svoj okus za glasbo (ali pa ga sploh nima, so tudi takšni) in vsak ima bende/izvajalce, ki jih najbolj obožuje, jih posluša ter jih tako ali drugače podpira. Naslednji logičen korak za oboževalca je udeležiti se koncerta v živo, a ekscesen nabor nepredvidljivih dejavnikov pri takih dogodkih po navadi odvrača avtiste od take zabave in ustvarjanja novih spominov. Za sabo imam že približno štirideset koncertov v najrazličnejših okoliščinah – od “podzemnih” koncertov z vsega skupaj trideset poslušalci do orjaških aren. Iz vsakega koncerta se naučim nekaj o sebi in kako interagirati z ljudmi. Zato se mi zdi prav, da nekaj najpomembnejših modrosti delim z vami v upanju, da koga odrešim koncertne sramežljivosti. Vnaprej povem še to, da bodo ti nasveti najbolje držali za družabne koncerte s stojišči. Koncerti klasične glasbe in jazza imajo svojo etiketo (a prvih nekaj nasvetov velja tudi za takšne).
1) PRAVOČASNO SI PRISKRBITE VSTOPNICO
Brez vstopnice ni koncerta, tako preprosto je. Prenevarno je upati, da se karte ne bodo razprodale do dneva koncerta, sploh če gre za bolj znane glasbenike. K sreči nismo v ZDA (iz več razlogov), tako da so karte povečini po dostopnejših cenah in ne poidejo tako hitro. Pa vendar priporočam, da si vstopnico zagotovite čim prej oz. najkasneje en mesec pred dogodkom. Karte v predprodaji so dostikrat precej cenejše, poleg tega lahko imetniki invalidske kartice ugodnosti morda prejmejo dodatni popust. Glede tega se splača poklicati oz. poslati e-pošto na prizorišče dogodka in jih osebno vprašati. Osebno raje natisnem vstopnico, ampak dandanes jo skoraj vsi prenesejo na telefon.
2) POZANIMAJTE SE O DNEVU IN DOGODKU KONCERTA
Informacije o prizorišču, kdaj in kako priti tja, so zlata vredne. Včasih so informacije kot npr. “odprtje vrat” (ura, ko naj bi začeli spuščati udeležence notri) zapisane v vstopnici, a še prepogosto so takšne informacije posodobljene šele en dan prej ali celo na dan dogodka. Osebno tako dan prej kot na dan koncerta “poguglam” koncert in ustrezno prizorišče, da vidim, ali ima kateri od spletnih ponudnikov izpisan potek koncerta (zlasti kdaj začne igrati katera predskupina). Če ima prizorišče kakšen socialni profil, se splača preveriti tudi tam. Na kraju prizorišča bodite vsaj pol ure pred začetkom prve skupine. Vedno je bolje biti tam malo prej kot pa kaj zamuditi. Če se nameravate na kraj dogodka pripeljati z osebnim avtomobilom, se vnaprej pozanimajte o okoliških parkiriščih in pripravite drobiž za parking.
3) S SABO SPAKIRAJTE ČEPKE ZA UŠESA
Preden odidem od doma na koncert, sem najbolj paničen glede treh stvari: ali imam s sabo čepke, ali imam dovolj denarja in ali imam vstopnico pri sebi. O slednji je bilo že dovolj besed, o drugih dveh pa še premalo. Čepki za ušesa so vaši najboljši prijatelji. Če nočete imeti tinitusa že pri 20-ih letih, jih imejte s sabo! Brez njih boste itak težko razločno slišali vse inštrumente. Nasvet za avdiofile: pogosto je najboljši zvok prav ob mešalni mizi. Ko bo čas za pavzo med skupinami, lahko čepke kar obdržite v ušesih, saj se vmes pogosto vrti (pre)glasen radio, za katerega ni živcev.
4) VES ČAS BODITE USTREZNO IN UDOBNO OBLEČENI
Pod tem ne mislim samo na osebno obleko, ampak tudi na vreme. Če je koncert na odprtem, se nujno pozanimajte o padavinah, saj je redkokateri scenarij slabši od premočenja in kasnejšega obolenja. Za vsak primer imejte v kakšnem malem nahrbtniku pelerino (in podlago za sedenje, če boste sedeli na prostem), noben varnostnik vam je nima pravico vzeti (kar vam pa BODO vzeli, so pijača in prigrizki). Kar se tiče koncertov pod streho, imajo po navadi garderobo, ki je včasih plačljiva, a je bolje to, kot da se ves čas kuhate v jakni ali pa da jo nosite v rokah. V dvoranah se zrak pogosto precej segreje, ali zaradi velike prisotnosti ali zaradi slabe ventilacije, tako da imejte v mislih, da se boste spotili (ostanite primerno hidrirani!). Razlog več, da se stuširate pred dogodkom, slaba higiena je na koncertih zelo opazna! Kar se tiče obleke, je na rock/metal koncertih najpogostejša izbira jeans skupaj s črno majico s potiskom, a nosite, kar vam paše. Obstaja zmoten mit o tem, da se na koncert ne sme nositi majice skupine, ki jo greš poslušat. To izhaja predvsem iz dejstva, da bo večina udeležencev domnevala, da že poznate skupino, ki jo greste poslušati. Nošnja majice druge skupine torej nudi drugim uvodno temo za pogovor, kar pa tako ali tako ni cilj koncerta.
5) S SABO IMEJTE VEČ DENARJA, KOT GA NAMERAVATE ZAPRAVITI
Glasbene skupine danes največ zaslužijo z vstopnicami in prodajo “merchandise” blaga. Veliko ljudi kupi majico za spomin in podporo glasbenikov, kar pa ni poceni. Cene majic in podobnega blaga variirajo glede na prizorišče (DDV in podobne zvijače) in skupino. V ta namen si osebno pomagam s slikami “merch “ stojnic glasbene skupine iz družbenih omrežjih. Poleg tega pa so tu pijače ob baru, ki so sicer rop pri belem dnevu, ampak v soparnem okolju je to skoraj nujno zlo. Dodajmo še parking in garderobo in še kaj bi se našlo. S sabo imejte torej vsaj 2x toliko denarja, kot ga mislite zapraviti. Saj tudi ni treba vse zapraviti.
6) VES ČAS BODITE POZORNI NA SVOJ OKOLIŠ
Glavna stvar, ki me moti pri koncertih, ni hrup temveč ljudje. To je žal spremenljivka, za katero ne morem dati popolnega nasveta. Ljudje so manjši problem, če spremljaš koncert iz sedišča, ko pa si v parterju, pa je kar naenkrat veliko izzivov: “mosh-piti” (ekstremna oblika plesa, kjer se ljudje porivajo in zaletavajo med sabo), pijanci, nadležne klepetulje, ki preglasijo bend idr. Za slednja dva ni rešitve, pomaga lahko le, da jih vsaj pol-vljudno opozorite, naj prenehajo, ali pa se sprehodite/prerinete na kak boljši del stojišča. “Moshing” bo vaš problem le na bolj agresivnih koncertih, a za vsak primer se mu lahko izognete, tako da stojite blizu roba stojišča in se izognete sredini. Na stojišču se preprosto ne moreš “odklopiti” in prav je, da pazite nase in na svoje tovariše.
7) NE SEKIRAJTE SE S SPOZNAVANJEM NOVIH LJUDI, ZABAVAJTE SE!
V vseh letih koncertovanja me je najbolj presenetilo to, da metalci in rockerji niso tako družabni, kot se prodaja. Večina je takšnih, kot ste vi: zadržani, zasebni in tam le zato, da s svojim prijateljem uživate v koncertu. So tudi bolj zgovorni, družabni ljudje, a pri tem po navadi vlogo igra alkohol, kar pa, npr., ni zame. Večina ljudi ne bo šla pri neznancih z interakcijami dlje kot “ej, lepa majica”, razen če vas komu predstavi vaš skupni prijatelj. Mogoče boste nekateri malo razočarani, ampak saj na koncert greste z namenom, da se imate lepo, torej se imejte lepo, tudi če ne ustvarite novih stikov! Moja poanta: Na prvi koncert pojdite z dobrim prijateljem ali nekom, ki mu zaupate, čez čas pa ne bo nič narobe, če na kak koncert greste tudi sami. Navsezadnje nikoli ne veš, kdaj bo bend igral zadnjič.
Srečno na koncertu! \m/ - Filip
Živalski kotiček
Živali in avtizem
Med tistimi, ki se z avtizmom seznanimo nekoliko kasneje, ni redkost, da se kar naenkrat v številnih lastnostih prepoznavamo kot avtisti. Morda gre za nek refleks, da ljudje nevede privzemamo navade iz svojega okolja, in tako se sopotniki avtistov pogosto zasačimo, da med pogovorom ne zremo več v sogovornika tako intenzivno kot prej, začnejo nas motiti zvoki in tudi zmanjšano željo po druženju kar brž pripisujemo sledi avtizma v nas samih. Prav ima, kdor ob tem samo zamahne z roko in reče, da to seveda ni avtizem, ampak samo malo preveč domišljije in empatije na kupu. A kako odločno šele vsi skupaj odmahujemo z roko, če kdo pove, da ima doma nekoliko avtističnega – kužka. Previdno, kajti v tem primeru mogoče sploh nimamo prav!
Odgovor na vprašanje, ali se lahko avtizem pojavlja tudi pri živalih, ni preprost. Raziskave kažejo, da se pri živalih, še posebej pri psih, lahko pojavljajo znaki obnašanja, ki močno spominjajo na simptome avtizma pri ljudeh – vendar so se strokovnjaki odločili, da te motnje ne poimenujejo avtizem, pač pa CDB, canine dysfunctional behavior. Znaki CDB-ja so pri kužkih povezani s socialnimi interakcijami, težavami v komunikaciji ter ponavljajočim obnašanjem, kar se učnih težav tiče, pa velja zanimiva posebnost, da se psi s CDB težje učijo od drugih psov, manj težav pa imajo pri učenju od gospodarja.
Je torej vaš kosmatinec res lahko avtističen? Čisto mogoče, le da se temu vsaj uradno ne reče, da ma motnjo na avtističnem spektru MAS, ampak da ima CDB. Niso pa vse pasme enako dovzetne za CDB, saj se najpogosteje pojavlja pri terierjih. Kar 85 % bull terierjev kaže nagnjenje do kompulzivnega lovljenja repa, kar je eden izmed znakov motnje CDB. Pogost je CDB tudi pri pudljih, prav tako je pogostejši pri samcih kot samicah.
In kako se bo obnašal kuža, ki je na spektru CDB? Strokovnjaki so na osnovi raziskav opisali štiri najbolj značilne lastnosti psov s CDB:
1.Pomanjkanje običajnega izražanja občutkov – tak kuža se bo zdel, kot da nima karakterja in bo tudi manj odziven na čustvene impulze v okolju.
2.Stanja, podobna transu – značilna so občasna padanja v stanje, ko se pes zdi povsem odmaknjen od realnosti. V takšnem stanju privzame repetitivno obnašanje.
3.Neprimerne reakcije – na določene povsem običajne stimulacije se odziva neprimerno, denimo pretirano. Lahko je hipersenzitiven na dotik ali zvok ter na tak dražljaj reagira prekomerno, hkrati pa kaže znake nelagodja in stresa.
4.Izogibanje neznanim situacijam – pes s CDB omahuje, ko bi pričakovali, da bo zmagal njegov raziskovalni čut, še posebej v novih okoljih. Kaže lahko celo strah pred neznanim.
Preprosto povedano: če vaš kuža pogosto privzema repetitivno obnašanje in npr. neutrudno kroži po sobi, nenehno lovi svoj rep, obsesivno stiska zobe in škrta z njimi ali pa celo razporeja svoje igrače v nek red, se izogiba stikom tako z drugimi psi kot ljudmi, med igranjem, sprehodom ali hranjenjem pa se zdi pasiven in ne kaže pozornosti ter deluje nezainteresirano, je zelo verjetno, da imate kosmatinca z CDB. Pomembno je, da lastnik psa te njegove posebnosti prepozna ter se prilagodi posebnostim svoje živali. Upoštevati je potrebno, da je pes nedružaben in ga okolje zanima manj, kot je to pri živalih običajno, zato se ga ne sme siliti v interakcijo. Pes s CDB ima tudi težave s komunikacijo, kar pomeni, da se bo izogibal tako človeški kot pasji družbi in bo najraje sam.
Za lastnika je kuža s CDB lahko težava, saj bo težje razumel, kaj njegov pes potrebuje. Potrebno bo pač nekaj več pozornega opazovanja. Če lastnik zazna repetitivno in obsesivno-kompulzivno obnašanje, se mora zavedati, da takšno obnašanje psa s CDB pomirja, zato naj ga ne preprečuje. Nekateri od opisanih znakov pa niso značilni samo za avtizem pri živalih, zato je potrebno v opazovanje ter izdelavo končnega mnenja vključiti tudi veterinarja.
Zagotovo sobivanje s psom, ki ima avtistične znake, zahteva nekaj prilagoditev. V nekaterih primerih so potrebna zdravila, a tudi o tem odloča veterinar. V splošnem pa lahko lastnik psa lahko svojemu kosmatincu, ki je nekoliko poseben, zagotovi:
1.Prijazno in prilagojeno okolje – prostor, kjer se pes s CDB počuti varnega, v tem okolju pa naj bo čim bolj mirno, udobno in predvidljivo ter čim manj neprijetnih stresnih impulzov. Psu zagotovi strukturirano rutino, ki bo zanj predvidljiva: naredi natančen urnik sprehodov, hranjenja in drugih aktivnosti. Predvsem pa zmanjša vse negativne vplive, če se le da.
Redno razgibavanje – telesna aktivnost je za psa s CDB pomembna, saj lajša znake anksioznosti, nudi mentalno stimulacijo ter zagotavlja vsesplošno dobro počutje.
Uravnotežena prehrana – ta je pomembna za vsakega psa, tem bolj pa za psa s CDB.
Krepitev pozitivne izkušnje – tak pozitiven pristop, temelječ na nagrajevanju, pomaga krepiti napredek pri treningu psa ter tudi izboljšati rezultate treninga.
Veliko lahko lastnik psa s CDB naredi sam, če pa izziv presega njegove moči, znanje ter sposobnosti, je potrebno poiskati strokovne nasvete. Predvsem pa ne pozabimo, da je vsak kuža poseben in če se domači kosmatinec ne prilagaja na novo okolje v tempu, ki bi si ga želel lastnik, je v vsakem primeru, če ima kuža CDB ali ne, potrebna potrpežljivost, večplasten pristop ter sprotno ugotavljanje konkretnih težav, za katere se zmeraj najdejo tudi konkretne rešitve.
I.V.
ČAS ima svoj GLAS
Ob izteku leta
Pa poglejmo, kako so se od leta poslavljali stari Rimljani. S 1. decembrom se je tudi zanje začel veseli december, ki so mu pečat dajale saturnalije. Gojili so navado obdarovanj – a drugače kot mi, so obdarovanci svoje nezadovoljstvo nad darili kizražali glasno in jasno, očitali pa so jim npr. cenenost, še tem bolj pa, če jih sploh ni bilo.
Naj vzdušje ponazori Marcialov Epigram:
Zdaj saturnalij je slavje končano,
ti pa mi nisi, kot včasih, o Gala,
niti najmanjšega darčka poslala.
Prav, naj le proč moj december odide!
Ti pa, si mislim, gotovo veš, Gala,
praznik žena, prvi marec, še pride,
vrnil takrat ti bom, kar si mi dala.
In kakšna so bila darila, ki so se kopičila decembra pri obdarovancih? Marcial jih prav natančno našteva, no, vsaj tista, ki si zaslužijo epigramsko puščico:
Vse darove si k meni poslal za praznike, Umber,
vse, kar pet jih je dni tebi naneslo na kup:
tablic pisarniških dvakrat po šest, zobotrebcev pa sedem,
k njim za spremljavo si dal gobo, kozarec, prtič,
boba za merice pol in košek picenskih olivic,
poleg črnikasti vrč, mošt iz Hispanije v njem,
zraven še s suhimi slivami majcene sirijske fige,
k tem pa dodal si težak krožniček libijskih fig.
Mislim, da vseh je darov, ki jih osem ogromnih je sužnjev
semle prineslo, bilo komaj za majhen drobiž.
Koliko laže bi k meni brez vsakega truda
deček prinesel en sam kupček darov iz srebra.
No, namig v drugem verzu kaže, da je nespodobna navada podarjanja dobljenih daril obstajala že v starih časih. Pohlep po srebru pa prav tako. A zagotovo so tako takrat kot danes obstajala tudi iskrena darila, takšna, ki so izkazovala pozornost, hvaležnost, ljubezen ...
Ravno na dan izida e-Glasa se končuje niz šestih najstarejših rimskih praznikov, ki se zvrstijo v času med 11. in 23. decembrom. Navada se je ohranila še dolgo, saj tudi Slovenci še poznamo staro izročilo »dvanajsterih noči«, ko k nam prihajajo rajnki in mnogi drugi duhovi. V tem času naj bi bili ljudje zmožni pogledati celo v bodočnost. Zveni mikavno in tudi rahlo srhljivo. Seveda je s skrivnostnim značajem tega obdobja močno povezano dejstvo, da vstopamo v obdobje sončnega obrata: staro sonce umre in rodi se novo. Po Cezarjevi koledarski reformi je sončni obrat sovpadel s 25. decembrom. Znan datum? Seveda. Kult Sonca je najprej postal glavni cesarski in državni kult, ki mu je nekoliko konkuriral le kult Mitre, v 4. stoletju pa je krščanstvo postalo državna vera in stari poganski praznik je postal božič.
Magično obdobje preporoda, v katerega vstopamo, traja od božiča do svetih treh kraljev ali epifanije 6. januarja. In če smo že prisluhnili antični poeziji šegave sorte, zaključimo z odlomkom iz hvalnice soncu, pesmi neznanega avtorja, saj se bo kmalu, 25. decembra, sonce rodilo na novo in nam vsak dan svetilo za dolžino petelinjega kikirika dlje.
Sonce je zima, jesen, pomlad ljubezniva, poletje,
Sonce je mesec, je ura, je leto, je dan, je stoletje.
...
Sonce, ki širno mu morje spokojno svetlobo odseva,
Sonce, ki vse, kar je, z žarečo svetlobo obdaja,
Sonce, okras sveta in neba, vsem isto obstaja,
Sonce začetek in konec, okras noči je in dneva.
I.V.
Mali ABeCeDnik avtizma
Za vse, ki o avtizmu ne vedo prav veliko, pripravljamo preprost priročni abecednik najbolj tipičnih pojmov, za katerimi seveda tičijo tudi najbolj tipični pojavi, povezani z avtizmom. Za manj poučene o avtizmu je to lahko priročno Prvo berilo, ki podaja najosnovnejšo informacijo.
OČESNI STIK
»Osebe na spektru se očesnemu stiku pogosto izogibajo ali pa ga uporabljajo na neprimeren način, in tako se očesnemu stiku ali izogibajo ali pa strmijo v ljudi.« (vir: Stephen Bradshaw: AS – that explains everything)
10 SEKUNDNI TEST AVTIZMA
Gre za vprašanja, ki imajo dvojni odgovor. Na primer: Kaj je za družbo kot celoto bolj pomembno: sodelovanje ali kreativnost? Izbira nevrotipičnih ljudi se običajno nagiba k sodelovanju, osebe na spektru pa pogosteje izberejo kreativnost kot obliko individualnega reševanja težav. Avtor testa, Dave Plummer, programer, inženir pri Microsoftu, je avtist. Ker se zaveda, da njegov test dopušča prostor za napake, je izdelal še drugi test, v katerem vpraša: »V sobo z desetimi stoli vstopi šest ljudi in sede na stole. Koliko stolov je ostalo?« Sam pravi, da večina ljudi reče: Štirje, on pa odgovarja: Deset. V sobi je namreč še zmeraj vseh deset stolov. Zastavljeno testno vprašanje razkriva, kako dobesedno vprašani razume vprašanje in to je eden izmed pokazateljev avtizma. Prav ta dobesednost.
MASKING
Maskiranje je pretvarjanje, da se ne pretvarjaš. Takšno držo pogosto privzemajo avtisti v nevrotipični družbi. Vse drobne geste, ki jih ljudje uporabljamo med komuniciranjem, od gestikuliranja z rokami, drže telesa, obraznih izrazov, tona glasu ipd, so pomemben del komuniciranja in so za večino ljudi naraven del njih samih. Osebe na spektru jih skušajo ponarediti – torej igrajo normalnost. Takšno početje imenujemo – masking.
PRIJATELJSTVO
»Prijateljstvo ter socialne interakcije sodijo med najbolje delikatna področja za osebe z AS, saj si močno želijo biti vključeni v družabno življenje ter imeti prijatelje, a stvari se lahko tako zelo sfižijo, da naposled obtičijo v osamljenosti. Zato je pomembno, da ne verjamemo, da se bodo pri njih te veščine sčasoma razvile ali celo kar pojavile same od sebe na nek stopnji njihovega razvoja – potrebno je, da se jih naučijo in jih vadijo v varnem okolju,« pravi Stephen Bradshaw v knjig AS – to pojasni vse. Kako pa je prijateljstvo pri avtistih videti – in čutiti – konkretno, izvemo od Temple Grandin, znanstvenice, tudi aktivistke na področju avtizma: »Vse življenje sem bila opazovalka, in zmeraj sem se počutila kot zunanji opazovalec. Nisem se mogla vključiti v socialne interakcije ... enostavno nisem spadala zraven. Nikoli ne postanem del skupine, sem pa imela nekaj prijateljev, ki so jih zanimale enake stvari kot mene, na primer smučanje, jahanje. Prijateljstvo se bolj splete okoli tega, kar počnem, manj pa okoli tega, kdo sem.«
Orlandov meh za smeh
Kako vemo, da je šla muha na wc?
Ko si drgne zadnje tace, si briše rit, ko pa prednje, si umiva roke.
Kdo je stranka od pravnika?
Odgovor: narobnik.
Ste že prebrali prve tri številke e-Glasa?
Če jih še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnjih številk našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.