REFLEKSIJE
Vstopili ste v rubriko Refleksije, ki v zgradbi našega spletopisa predstavlja sobo z enim samim kosom notranje opreme ter neskončnimi podobami v njem. Govorimo o magični moči ogledala. Vanj se lahko pogledamo sami – in pogosto zagledamo takšno lastno podobo, kakršne nismo pričakovali. Lahko ga nastavimo drugim, da jim omogočimo pogled, ki jih bo presenetil, ali pa skozenj pod drugačnim zornim kotom pogledamo na svet okoli sebe.
Osebna rast (ali nekaj podobnega)
Dlje časa kot preživim v socialnih krogih (delovnih ali ne), bolj ugotavljam, da se ne znam postaviti zase. Raje pustim, da nekdo drug naredi odločitev in se potem soočim s posledicami. Ni mi tuje priznati napako. Na napakah se učimo, ne? Po tem sodeč, bi moral biti že velik brihtnež (kar je sicer vprašljivo). Nekaj časa sem obiskoval delavnico samo-zagovorništva in edini samostojni premislek, ki sem ga dognal, je bil, da sem si priznal, da mi ta delavnica ne koristi. Ljudje, ki te spodbujajo k samo-zagovorništvu, se mi zdijo rahlo paradoksalni: učijo nas, kako se postaviti zase in se braniti, a le dokler je to v skladu z njihovimi vodili. Pa zdaj ne skušam potlačit vse dobronamerne samaritane in tovariše, ki želijo svojim najbližjim le najboljše, samo zdi se mi, da smo ljudje že po naravi nagnjeni k takemu obnašanju. Trudimo se rasti in isto želimo tudi za ljudi v našem krogu/okolju, a tisti trenutek, ko začne njihov modus operandi neprijetno posegati v našo cono udobja, se temu upremo, ne glede na to, ali ima naš upor kakšno legitimno podlago ali ne.
Že od malega se pogosto spuščam v konflikte in nesporazume, kjer na koncu izvlečem ta kratko; do te mere, da mi mora vedno nek odrasel stopiti v bran. In imam občutek, da mi ljudje kot avtistu dajejo napačen ščit: je prevelik in me ne ščiti pred pravo nevarnostjo. Nemalokrat mi napačna obramba tudi daje napačen vtis, da mi ljudje delajo večjo krivico, kot jo v resnici. Če nič drugega, se bom s sklicevanjem na obrambo postavil v še manjšo odmevno komoro in odvrnil ljudi od ideje, da sem zmožen napredka. So pa nekateri ljudje samo barabe in tam ni prostora za pretirano samokritiko. Seveda ni problem to, da sem avtist, ki dela napake; problem je to, da mi nihče eksplicitno ne pokaže, kaj sem naredil narobe. Če vem, kaj je težava, jo poskusim rešiti. Obstaja možnost, da je ne bom znal rešiti brez tuje pomoči, ampak pravo zastavljeno vprašanje/problem je že pol odgovora. S temi napakami pa se moram soočati, sicer se ne bom nikoli naučil, tako kot bo dojenček v pretirano sterilnem okolju slabšega zdravja, če se ne bo naučil premagovati bakterije.
Ne verjamem, da bom kdaj znal v celoti razlikovati med ljudmi, ki mi dobro hočejo, in tistimi, ki mi dejansko pomagajo, a take stvari (baje) pridejo z izkušnjami. Ljudje tudi niso jabolka na tržnici, da bi se izbiralo le tiste, ki so popolni. Kar želim povedati, je, da si želim okolja, kjer me bodo ljudje spodbujali k osebni rasti, ampak me bodo zmožni tudi držati odgovornega za lastne neumnosti in mi bodo pomagali, da se naučim ogniti takšnim napakam. Vem, da je to idealistično, ampak prvi korak do znanja je zavedati se neznanja.
Konjeljub
Predanost samoti
Sem ljubiteljica koncepta slow living. Kljub temu, da je lahko čarobno napolnjen s socialno interakcijo, se po mojih izkušnjah prelepo kombinira s socialnim odmikom. Letošnje poletje potrebujem prav takšno upočasnjeno obdobje samotarjenja in to sem si tudi privoščila. Vsi že vedo, da znam biti sama, da je to moj talent, zame pa je izkušnja spet drugačna. Starost in izkušnje brez dvoma prinesejo nove dimenzije. Trenutni čas in prostor imata kvaliteto, sorodno tisti med pandemijo. V ta realm me je poneslo po naravni poti, s tokom sem prispela do mirnega morja in se tu umestila.
Navaden dan je sestavljen iz najmanjšega števila prvinskih, nezahtevnih nalog. Previdno ravnam s sabo, izbiram opravila kot najlepše kose blaga na tržnici, kamor si prišel s premajhno torbo. In ko dnevi minevajo, uzrem, kaj je res del mene. Pisanje recimo ostane. Pisanje ostane vedno. Odrekam se hektiki, že misli je veliko, zakaj bi bilo še dejanj. Ko je dovolj samotarjenja doma, krenem v središče mesta, v vrvež. Še en spomin na vodo, ko se neznanci vijejo po uličicah, če gre za dvosmerno pohajanje, ustvarjajo ovinke in vrtince. Res je, tudi med ljudmi lahko doživiš posebno samoto in sploh ni nujno, da je z njo kaj narobe. Družba brez direktnega stika. Ali sem med njimi, z njimi v toku, ali pa jih opazujem iz naslonjača v izbrani kavarni, z glasbeno spremljavo, prihajajočo iz slušalk, vedno izgledajo kot filmska scena, daleč stran od mene.
Dovolj je obstoj. Tako pravim radikalnemu zmanjšanju ... vsega. Moje najdragocenejše stanje. Če želiš obstajati in zaznati globino in bogastvo tega stanja, pa potrebuješ dober spot. To je tvoje glavno mesto, kjer si zavarovan, čutiš pa cel planet naenkrat. Jaz ga imam in samo jaz lahko vem, kje se nahaja. Imela sem ga med že omenjeno korono - imenoval se je Kraljevi kotiček. Letošnji, nov in svež, imena nima. Moj spot mora biti v Ljubljani in ob vodi, razen tega ga izberem intuitivno. Če ga nimam, hodim sem in tja v nedogled, dokler si ne zaželim, da bi lahko bila povsod naenkrat in se zlila s celo Ljubljano.
Na spot se prinese osnovne potrebščine – pijačo, mehko podlogo, glasbo in slušalke, nujno papir in pisalo.
Vse to je minljivo. Ko ostanejo tema, hlad in šumenje vode, je, kot bi me nekdo nežno objel. Znam se predati tovrstnemu okrnjenemu naboru dražljajev, v srcu si zaželim, da bi trajal čim dlje. Potem zaprem oči in se ne premaknem, da lahko intenzivno obstajam.
Dlje ko sem na svetu, pogosteje izjavim, kako bi pasalo zaspati kar za kak teden ali dva brez premora. Kar iščem, je le gmah. Mesec za mesecem sem v letošnjem letu zadrževala gorečo željo po takšnem bivanju, se od čisto vsega v tem življenju počutila vedno bolj utesnjeno in zadušeno. Okoliščine, ki so pripeljale do tega mojega obdobja, mi zdaj ne pomenijo ničesar več oziroma vsaj ta trenutek niso relevantne. Nekaj mi pomeni le tisto, kar je pred menoj. En dan sem se sprehajala čez travnik in pred menoj je bila roža, ki ne dišala lepo. Vprašala sem se, če ni to naravnost grozno – to je vendar dovolj hudega za en dan. In slišala sem razločen in pritrdilen odgovor. Ena roža je dovolj. Mislim, da se počutim prav tako, kot se je Emily Brontë (s psevdonimom Eliss Bell), ko je zapisala:
I’m happiest when most away,
I can bear my soul from its home of clay.
On a windy night when the moon is bright,
And the eye can wander thru worlds of light.
When I am not and none beside,
Nor earth nor sea nor cloudless sky,
But only spirit wandering wide
Through infinite immensity.
Aliasa
Avtizem, vzorniki in samosprejemanje
Vzorniki so za avtistične osebe pogosto izjemno pomembni, saj pomagajo oblikovati identiteto, nudijo podporo in dajejo občutek, da nismo sami. Opazovanje vzornikov omogoča učenje subtilnih socialnih vedenj brez neposrednega poskusa in napak ter pomaga pri razumevanju, kako ravnati v različnih situacijah, kot so intervjuji, prijateljstva ali ustvarjalni procesi.
Prepričana sem, da je vsak od nas v življenju že imel osebo, ki ga je motivirala in navdihovala. Zame je bila to moja srednješolska profesorica slovenščine. V prvem letniku srednje šole sem se prvič konkretno spoznala s poezijo. Eno izmed prvih branj izven šolskih beril so bila branja zbirk poezije moje profesorice, ki je izjemna pesnica. Njena strast do jezika, natančnost besed in občutek za ritem so me popolnoma prevzela. Ob branju njenih pesmi sem začutila, da poezija ni le niz rim ali pravil, ampak način izražanja notranjega sveta, ki je lahko svoboden in iskren.
»Vse se nekje začne,« sem si rekla, ko sem s smehom in radovednostjo brala svoje prve pesnitve. Z njo sem spoznala, da poezija ne potrebuje vedno rim in da je vsaka beseda, ki jo postaviš na pravo mesto, lahko dragocena. Skozi njeno mentorstvo sem odkrila tudi druge avtorice in avtorje, ki so oblikovali moj pogled na svet in umetnost. Avtistične osebe pogosto svoje vzornike ponotranjimo in se jim skušamo čim bolj približati. Pri meni so prve resne pesmi močno navdihnjene prav po njenih primerih. Ko sem jih objavila v šolskem glasilu, sem prvič začutila, da poezija lahko najde svoje mesto tudi v svetu zunaj mene – in prav profesorica je bila tista, ki me je spodbudila, da sem zaupala svojim besedam.
Profesorica mi je pokazala, da umetnost in izražanje nimata meja, in da je v redu, če sem drugačna. Kot avtistična deklica sem pogosto čutila, da svet zahteva, da se prilagodim, da se umirim ali skrijem svoje občutke. V njenem pouku sem se naučila, da lahko prav drugačnost postane vir moči. Poezija je postala prostor, kjer sem lahko svobodno izražala svoje misli, čustva in strasti, ne da bi se morala skrivati ali maskirati.
Ni nobena skrivnost, da sem avtistka in tudi lezbijka. V poeziji sem lahko raziskovala, kdo sem, in izražala čustva, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto ni bilo mogoče. Profesorica ni le poučevala, ampak je s svojo odprtostjo in spodbudo ustvarila varen prostor, kjer sem se lahko sprejela takšna, kot sem – avtistična in del LGBTQ+ skupnosti. Raziskave kažejo, da so avtistične osebe pogosteje pripadnice LGBTQ+ skupnosti kot nevrotipične osebe. Nekatere študije so pokazale, da med 15 % in 35 % avtističnih oseb brez intelektualnih težav identificira svojo spolno usmerjenost kot homoseksualno, biseksualno ali drugo, kar je več kot dvakrat več kot v splošni populaciji. Raziskava Univerze v Cambridgeu je ugotovila, da so avtistične ženske trikrat bolj verjetno homoseksualne kot nevrotipične ženske, medtem ko so avtistični moški 3,5-krat bolj verjetno biseksualni kot nevrotipični moški. Poleg tega je za avtistične osebe približno osemkrat bolj verjetno, da se identificirajo kot aseksualne ali imajo »drugo« spolno usmerjenost v primerjavi z nevrotipičnimi osebami.
Njeno mentorstvo mi je pomagalo razumeti, da so avtistične ženske pogosteje del LGBTQ+ skupnosti, kar ni le statistika, ampak potrjuje, da je drugačnost večdimenzionalna – da lahko hkrati raziskuješ svet kot avtistična oseba in kot nekdo, ki ljubi drugače. Profesorica mi je pokazala, da sprejemanje sebe ni samo osebna naloga, ampak tudi umetnost, ki jo ustvarjam s svojimi besedami, barvami in občutki.
Zato je njen vpliv name neprecenljiv. Njena strast, razumevanje in vera v mojo ustvarjalnost so me naučili, da je moč v iskrenosti, ranljivosti in avtentičnosti. V poeziji in umetnosti sem našla prostor, kjer se ne rabim skrivati – in prav to je lekcija, ki jo bom nosila s seboj skozi vse življenje.
Ana Vida
Ste že prebrali prvi dve številki e-Glasa?
Če ju še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnjih številk našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.