OBRAZI

Najprej pa vsi skupaj bolje spoznajmo Jerneja Arka:

Jerneja: Kdaj si začel skladati lastno glasbo?

Jernej: Skladati sem začel pred dvema letoma, ko sem napisal svojo prvo skladbo »Nov začetek«. Potem sem napisal še pet skladb: »Nočni zvonovi«, »Dobro življenje«, »Na dolgo pot«, »Dobra družba« in »Boj za zmago«.

Jerneja: Naslovi tvojih skladb pričajo o zelo optimističnemu in odločnemu karakterju – 

Jernej: Tako je!

Jerneja: Kaj pa te je napeljalo k skladanju? Je šlo za kak poseben trenutek?

Jernej: Da. Pred tremi leti sem imel blažjo obliko depresije, ki sem jo, k sreči, zelo hitro premagal. V tem času sem sicer potreboval glasbo, a nisem hotel poslušati glasbe, ki so jo ustvarili drugi. Zato sem na hitro sam ustvaril improvizirano glasbo, da sem jo lahko poslušal. Relativno hitro sem se pozdravil. Ko pa sem enkrat kasneje poslušal te posnetke, sem začel razmišljati: »Kaj pa, če bi iz tega res naredil kakšno skladbo?«. Takrat sem si rekel: »Zdaj, ko se je vse uredilo, pa lahko začnemo na novo«. Tako je potem nastala skladba »Novi začetek«.

Jerneja: Si od takrat še kdaj skladal ali je šlo le za enkraten vzgib?

Jernej: Od takrat naprej konstantno zlagam nove skladbe, čeprav v zadnjih dveh letih izobraževanja nisem uspel napisati toliko skladb. Izobraževalni program je bil kar težek in sem se moral veliko učiti …

Jerneja: Pa imaš kakšne načrte za te skladbe ali so le za osebno zadovoljstvo?

Jernej: Razmišljam, da bi kdaj tudi izdal svoje skladbe, če bom le lahko. Če ne, pa bodo le za osebno zadovoljstvo.

Filip: Če prav razumem je, torej, improvizacija na klavirju zate postala neke vrste terapija?

Jernej: Ja, bila je in še vedno je. Glasba mi zelo pomaga.

Jerneja: Kateri vidik glasbe pa ti je najbolj pomemben? Je to igranje ali poslušanje? Morda skladanje? Ima vse to pri tebi različno težo?

Jernej: Najbolj sta mi pomembna poslušanje in igranje, s skladanjem pa je takole: po navadi se spomnim motiva in okoli njega začnem improvizirati. Ko vidim, da vse skupaj dobro deluje oz. se dobro sliši, potem sestavim skladbo.

Jerneja: Imel si že dosti nastopov s skupino »Do-Re-Mi«, a najbrž še vedno poznaš občutek treme. Kako premaguješ tremo pred nastopi? Misliš, da kot aspi potrebuješ dodatne rutine, ali se ti zdi, da imaš ta vidik čisto pod nadzorom?

Jernej: Na začetku sem imel veliko treme, a sem se sčasoma navadil. Zdaj nimam več kakšnih posebnih težav. Več treme imam le še občasno, če na primer igram novo skladbo, ki jo še ne znam tako dobro. Sicer imam raje nastope, kjer igram skladbe za ozadje, kakor pa prave nastope, kjer so vsi osredotočeni le name ... a so mi tudi takšni nastopi v redu.

Filip: Ali imaš za nove skladbe kakšne sorte testno publiko?

Jernej: Zelo redko. Večinoma poslušam kar samega sebe.

Jerneja: Omenil si, da rad igraš za ozadje in zase. Kakšen pa je tvoj odnos do občinstva? Te kaj moti, ga med nastopom odmisliš?

Jernej: Običajno ga kar odmislim. Rad vidim, da me poslušajo, a če je vsa gruča ljudi skoncentrirana le na moje igranje, lahko dobim več treme. Če pa igram v ozadju, pa ne bo vsak opazil mojih napak.

Ana Vida: Kako se spopadaš s čutnimi izzivi med nastopi, torej s senzoriko?

Jernej: Kar se tega tiče, sem se že kar izuril. Moti pa me, če je klavir nastavljen pretiho/preglasno ali če ga ne slišim dovolj dobro – 

Jerneja: Torej bolj vzpostaviš odnos z inštrumentom kot pa s publiko?

Jernej: Tako je.

Ana Vida: Ali čutiš, da avtizem vpliva na to, kako doživljaš in interpretiraš glasbo?

Jernej: Mislim, da nič ne vpliva na to. Glasba je glasba, poslušaš in igraš tisto, kar ti je všeč.

Jerneja: Prej smo slišali, da je glasba zate terapevtska …

Jernej: Da, tako skladanje kot poslušanje in igranje. Kot rečeno, mi je glasba med depresijo zelo pomagala, ampak poslušal sem lahko le glasbo, ki sem jo sam sestavil.

Jerneja: Kako pa si to razlagaš? To je nekoliko nenavadno, a hkrati tudi zelo zanimivo!

Jernej: Ko sem padel v depresijo, sem imel določeno obdobje, ko so me motili vsi ljudje okoli mene. Če bi poslušal glasbo nekoga drugega, bi se ob tem spomnil nanj, kar je bilo moteče. Ko pa sem igral svojo glasbo, pa sem se zavedal, da gre tukaj samo zame in sem se lahko pomiril.

Jerneja: Pogosto slišimo, da ko glasbeniki oz. ustvarjalci nasploh padejo v depresijo, rečejo, da ne morejo ne pisati ne skladati, slikati ... Še sreča, da se tebi v trenutkih stiske glasba ni odtujila…

Jernej: To je res, a takrat so me motili samo ljudje. Živali pa ne. Moj pes, ki sem ga takrat še imel, me ni motil. Ampak z ljudmi sem vseeno moral imeti stike, ker sem še bil v šoli. Takrat sem se znašel takole: glasbeno improvizacijo sem posnel vnaprej, nato sem si jo predvajal in si prižgal LED lučke, ki spreminjajo barvo, legel na posteljo in opazoval luči. To je pomagalo, da sem vse odmislil.

Filip: Ko želiš z glasbo prebroditi depresijo (npr. s skladanjem), ali posežeš po bolj melanholičnih ali veselih melodijah? Nekateri ljudje namreč raje poslušajo žalostno glasbo, ko so depresivni, da spravijo iz sebe vse občutke žalosti, spet drugi pa veselo glasbo. Kako je s tem pri tebi?

Jernej: V času depresije sem sestavljal improvizacijo iz melodij, ki so bile popolnoma nevtralne, zdaj pa pišem predvsem skladbe, ki imajo bolj pozitiven pomen – odločne in s karakterjem.

Jerneja: Zanimivo je slišati, da so te v času depresije ljudje zelo motili, a si se kljub temu jasno zavedal, da moraš vzdrževati stik z njimi. Iz tega je moč razbrati močno sporočilo, da človek ne sme preveč podleči stiskam, ki ga zagrabijo, ampak se mora proti njim boriti.

Jernej: Tako je! Če se želimo rešiti težav, je najpomembnejše, da imamo pri tem voljo lotiti se jih sami, ne pa čakati, da drugi nekaj zrihtajo.

Ana Vida: Kaj si želiš, da bi ljudje – občinstvo, delodajalci ... – bolje razumeli o avtističnih glasbenikih?

Jernej: Kar se tiče delodajalcev, je pomembno, da se zavedajo, da imam(o) avtizem. Tega ne rabijo vedeti takoj, ampak čez čas jih je treba opozoriti za primer, če bi imeli npr. kak izpad. Jaz načeloma teh težav nimam, a ko sem se prijavil za novo službo, najprej nisem razkril, da imam avtizem, ker sem se bal, kako se bodo odzvali na to. Lahko bi se na primer ustrašili, če bi v življenjepisu prebrali, da imam avtizem in bi me zavrnili. Na zdravniškem pregledu so potem videli, kaj piše v moji kartoteki in me zaradi tega niso mogli dati na mesto samostojnega kuharja, temveč le kot pomočnika. Ker sem se na poskusnem delu precej dobro izkazal, so me vseeno skušali obdržati v službi. Gre za to, da so z ustrezno namestitvijo zaščitili tako podjetje kot mene.

Kar se pa tiče glasbenih nastopov, je pa, če želi kdo nekoga najeti za glasbeno animacijo ali za nastop, pomembno, da mu to pravočasno sporoči in mu pove, katere skladbe se naj nauči in na kakšen način, da se lahko ta v miru pripravi na nastop in ga potem čimbolj kvalitetno izvede. Dobro je pa tudi, da tisti, ki najame nekoga za glasbeni nastop, ve, koliko ima ta, ki ga bo najel, izkušenj in znanja z glasbo, da se mu lažje prilagodi. Dolžnost glasbenika je, da se na nastop dobro in kvalitetno pripravi, da ga čim boljše izvede. Pa tukaj ni pomembno ali ima oseba avtizem ali ne. Vsak naj naredi stvari po svojih zmožnostih. Predvsem je pomembno, da se vsak posameznik zaveda, koliko zmore in kaj lahko naredi. Je pa pomembno, da če ta oseba potrebuje prilagoditev na nastopu, tistemu, ki ga je najel, to tudi pove in pomembno je, da drugi to tudi razume in spoštuje.

Filip: Kako izbiraš repertoar za nastope (poleg avtorskih skladb)? Kaj te najbolj pritegne pri izboru pesmi?

Jernej: Veliko skladb znam na pamet, pri izboru pa premislim tudi, za kakšne vrste dogodek gre. Doma malo preizkusim, katera glasba bi najbolj spadala zraven.

Filip: Torej pri izbiri repertoarja upoštevaš tudi vrsto okolja?

Jernej: Tako je.

Jerneja: Kako pa si zapomniš toliko skladb?

Jernej: Večino časa ne igram po notah, ampak kar po posluhu. Poznam pa tudi note in skladbe, ki jih sestavljam, zapišem v note, ki jih potem preberem, če je to potrebno.

Jerneja: Uporabljaš – poleg glasbe – še kakšne tehnike za pomirjanje?

Jernej: Da – sprehajanje in pogovori sam s sabo. S tem mislim notranji pogovor, hkrati pa poskrbim, da me noben ne posluša. Poleg tega me pomirjajo pralni stroji. Zanimajo me že od tretjega leta starosti, strmenje v delujoči pralni stroj me pomirja. Pri trinajstih letih mi je oče kupil 14 let star pralni stroj, ki sem ga uporabljal osem in pol let. Sprva je bilo mišljeno, da ga bom uporabljal za zabavo, kasneje pa sem kdaj z njim celo tudi opral perilo, kar je družino razveselilo (smeh).

Jerneja: Ima zvok pralnega stroja tudi kaj pri tem? Meni osebno namreč ta zvok ne zveni sproščujoče (smeh).

Jernej: Mene pa ta zvok sploh ne moti, celo všeč mi je ...

Jerneja: Kakšni pa so tvoji načrti za v prihodnje, glasbeni in drugi?

Jernej: Najprej se želim dodobra navaditi na delo v novi službi, ko bom to dosegel, pa mogoče poskusim kaj na višjem nivoju. Kar se tiče glasbe, bom – v času navajanja na službo – veliko vadil klavir, v prihodnje pa bi morda sestavil tudi kak bend.

Jerneja: In kako je z vadbo? Imaš prostor, kjer lahko vadiš?

Jernej: Doma imam en akustični in en električni pianino. Po navadi igram na električnega, saj ga povežem s slušalkami in brez težav vadim npr. tudi ob 3h zjutraj. Sosedi v bloku se do sedaj še niso pritožili.

Jerneja: Kako pa ocenjuješ nastop v Gornji Radgoni? Kakšna je bila ta izkušnja zate in kaj ti to pomeni?

Jernej: Nastop mi je bil zelo všeč, ker sem igral tako v centru pozornosti kot v ozadju.

Jerneja: Je bil stik s tamkajšnjimi delodajalci oz. naročniki ustrezen?

Jernej: Zelo mi je ustrezal, ljudje tam so bili zelo prijazni z mano.

Jerneja: V bistvu ni bilo potrebno nič posebnega, kajne? V službi je drugače, ker je vsakodnevna in tam je morda res potrebno povedati za diagnozo, na dogodkih, kjer nastopaš kot glasbenik, pa razlaga tega dodatnega konteksta najbrž ni potrebna, ker obvladaš tako občinstvo kot sebe in repertoar.

Jernej: Tako je, tam pa tega res ni treba.

Jerneja: Imaš za tiste, ki bi te v bodoče najeli, kakšen predlog oz. namig?

Jernej: Če bomo še kdaj delali kak dogodek s prebiranjem poezije, bi predlagal, da v ozadju za poglobitev izkušnje igram kakšno mirno glasbo tudi med samim branjem, seveda če se bodo tisti, ki prebirajo poezijo, strinjali.

Jerneja: Zanimiv predlog, morda še bolj kot za branje poezije primeren za branje proznih odlomkov. Vsekakor pa si želimo, da bo sodelovanja na literarnih večerih ter različnih družabnostnih dogodkih še več. Zavod Empatorij vabi vse zainteresirane, da stopijo v stik z nami.

Intervju z Jernejem Arkom smo opravili Jerneja, Filip in Ana Vida.