AVTIZEM V FIKCIJI
Morda o lastnostih oseb na avtističnem spektru veste več, kot se vam zdi. Še posebej ljubitelji knjig in filmov. Obojih je na temo avtizma ali drugih vrst mentalnih motenj kar precej, nekateri neposredno tematizirajo sam avtizem in so koristni, ker podajajo informacijo o svetu drugačnosti in ga na ta način destigmatizirajo. So pa tudi knjige in filmi, ki drugačnost spuščajo v svoj tematski sklop skoraj neopazno, je ne tematizirajo in se gibljejo na nedoločljivi meji obeh svetov, in prav zato to mejo tudi delno brišejo, delno pa premoščajo. Ste videli film, v katerem je junak, pa čeprav stranski – ali pa kar glavni – prav zanimivo podoben osebam na spektru? Ste se ob branju knjige namuznili, ko ste v katerem izmed junakov prepoznali tipične avtistične poteze? Vabimo vas, da delite to opažanje z nami in nas opozorite na takšne knjige ali filme.
Lucija Stepančič:
Albert Camus: Tujec, roman (1942)
Recenzija romana
Kamel Daoud: Primer Meursault, roman (2015)
Tujec, film (1967), režija Luchino Visconti, v glavnih vlogah Marcello Maistroianni in Anna Karina
Tujec, film (2025), režija François Ozon, v glavnih vlogah Benjamin Voisin, Rebecca Marder
Tujec, gledališka predstava, SSG Trst (2024), režija Franco Però, igrajo Jurij Drevenšek, Tina Gunzek in Boris Ostan
Albert Camus (1913 – 1960), francoski filozof, pisatelj, dramatik in Nobelov nagrajenec za literaturo je v svojem romanu z naslovom Tujec (1942) avtistične simptome opisal že pred samim Aspergerjem (1944). Meursault, protagonist romana je Francoz, ki živi v Alžiru navidez povsem navadno življenje. S svojo nepomembnostjo in nevpadljivostjo je popolnoma zadovoljen, prav tako tudi z dolgočasnostjo eksistence, s skromnostjo vsakdana in vsesplošno brezperspektivnostjo. Prav nič mu ni do denarja, ljubezni, prestiža in slave. Pa ne zato ker bi bil asket ali svetnik. Njegovo zadovoljstvo je uganka za vse okoli njega. Tako kot je po drugi strani sam začuden nad nenehnimi pričakovanji, naj pokaže čustva, naj joka na materinem pogrebu, naj bo zaljubljen v svojo punco, naj v službi pokaže vsaj malo ambicioznosti. Vendar pa prepad med njim in okolico (še) ni prehud, na začetku je komaj opazen. V bistvu ga imajo ljudje kar radi, sredi hrupne in nasilne soseske je edini, ki zna ohraniti mirne živce.
Vse se spremeni nekega sončnega dne na plaži, ko se po nepotrebnem zaplete v spor z Arabci in v samoobrambi enega od njih ubije. Pa tudi to še ni usodno zanj, kot Francoz je na sodišču privilegiran in obeta se mu sorazmerno nizka kazen, morda celo oprostitev. Njegov primer se zdi celo precej banalen in nikogar posebej ne zanima. Le še nekaj želijo od njega: poljubiti mora križ. Pred sodnikom.
Tega pa noče narediti. Ni veren. Njegovo zavračanje niti ni posebej pravičniško in tudi do junačenja mu ni. Ne bo, ker ne bo. Ker se ne zna pretvarjati. Zanj je to povsem preprosto, za družbo, ki temelji na hinavščini, pa je zavrnitev nepopisen šok. Kot bi se civilizacija nenadoma zamajala v svojem temelju. Njegove popolne neodvisnosti se zbojijo.
Uboj v samoobrambi zatem na sodišču prikažejo kot naklepni umor. Sprevrnejo in potvorijo dejstva in dokaze. Z največjo ihto in sovraštvom. Navsezadnje na smrt ni obsojen zato, ker je nekoga ubil, ampak zato, ker zavrača pravila družbe. Nihče ni pozoren na njegovo ekstremno poštenost (vsakdo bi zahinavčil kadar gre za glavo), tako kot tudi nihče ne opazi, da je do svoje lastne smrti enako ravnodušen kot je bil prej do materine in Arabčeve. Ali pa jih njegove vrline, izražene v tako skrajni obliki še bolj ogrožajo. O njem govorijo kot o breznu, v katerega lahko pade vsa družba.
Kot si lahko mislimo, je roman tako očaral kot tudi šokiral, se uvrstil med klasike, iz avtorja pa naredil rockovskega zvezdnika filozofije. S prodornim umom in pristnim humanizmom, povrh pa tudi z videzom, ki spominja na Humphreya Bogarta, je Albert Camus postal ena od najbolj prepoznavnih ikon 20. stoletja. Le psihologi mu nekoliko zamerijo, da si je sindrom drznil opisati še preden ga je odkrila stroka. Čeprav se o avtizmu v tem romanu dolgo ni govorilo in so ga generacije navdušenih bralcev povečini spregledale. V času, ko so se spreminjala družbena pravila je bila poanta o bitki med posameznikom in družbo aktualnejša.
Prvi del romana govori o nevarnosti, ki preži na vse avtiste in sicer o nesposobnosti pretvarjanja. Ta sicer govori o posebni poštenosti, značilni za aspije, v družbi, ki temelji na hinavščini pa lahko povzroči težave, saj smo vsi nevrotipični bolj ali manj prisiljeni v prenarejanje. Danes bi psihološki izvedenec na sodišču Meursaulta verjetno rešil (lahko bi razložil, zakaj je pod vplivom preobčutljivosti na senzorne dražljaje zaradi žgočega sonca na izjemno vroč dan ravnal tako nepremišljeno). Skrajna iskrenost pa lahko avtistovo življenje oteži tudi v bolj vsakdanjih okoliščinah, če nič drugega, se srečuje z zamerami in nesporazumi.
V drugem delu romana pa se pokaže tudi nepričakovana prednost Aspergerjevega sindroma. Dolgi meseci v ječi, čakajoč na smrtno obsodbo pomenijo eno najhujših preizkušenj za vsakogar – ali skoraj vsakogar. Ljudje znorijo, mnogi čez noč osivijo. Meursault pa v tem, da ga kmalu čaka smrt, ne vidi nič strašnega. Vsi moramo umreti in precej nepomembno se mu zdi, kdaj. Samega sebe dojema le kot del narave, nič več in nič manj kot to, v minljivosti ne vidi drame, še manj panike. Prisilno brezdelje, tako mučno za nevrotipika, je zanj pogosto dolga, sproščena meditacija. Še veliko bolj kot prepad, oziroma bitka med posameznikom in družbo, me očara Meursaultov notranji svet. Navidezni nepomembnež nikakor ni brez senzibilnosti, ta je le drugačna kot pri nevrotipikih. Namesto s človeško družbo je povezan z naravo, namesto iz čustev izhaja iz zaznav. Njegovi opisi svetlobe in zvokov z ulice so globoko poetični, v trivialnem okolju najde polno sijaja (čisto tako kot umetnik), njegova ljubezen do življenja pa je brez vsake tesnobe. Ničesar se ne oklepa. Kdor koli ima v ječi, tako kot on lahko občutek, da se je »zbudil z zvezdami na obrazu« in da je »čudoviti mir spečega poletja« prihajal vanj »kakor plima«, je vreden zavidanja. Svoj mir ohrani tudi takrat, ko zasliši sirene ki »na mejah noči« naznanjajo »odhod na tisti drugi svet«, oziroma izvršitev obsodbe.
Tujec je bil ekraniziran že leta 1967 z Marcellom Maistroiannijem v glavni vlogi. Črno bel film poudarja mučno in klavstrofobično ozračje brezizhodnosti, dramatičnost, ki je tudi glavnemu igralcu pisana na kožo. Letos novembra pa se nam obeta film v režiji Françoisa Ozona in le ugibamo lahko, kako bo zgodbo prikazal režiser, znan po diametralno drugačnem pristopu, po barvitih prizorih in vihravih karakterjih. Kot bi imel na smrt obsojeni Meursault veliko življenj, saj se bere in uprizarja vedno znova, v neštetih različicah. Daoudov roman Primer Meursault je variacija Tujca, prikazana iz arabskega zornega kota in menda se tudi (čeprav na googlu ni podatkov o tem), po njem pripravlja film. Tržaška gledališka uprizoritev pa tudi prav gotovo ni edina.
Tina:
Elle McNicolli: Kot iskrica (naslov originala: A Kind of Spark, 2020)
Recenzija romana
Kot iskrica je prvi roman, Elle McNicoll, škotske nevrorazlične avtorice otroškega leposlovja. Če rečem, da je knjiga na plano privlekla stare spomine, s tem povem premalo. Noč po tem, ko sem jo prebrala, sem sanjala o tem, da nova učiteljica ni in ni hotela razumeti, da je njena razlaga dvoumna in da posledično naloge ne morem rešiti. Tako kot karakter učiteljice mi je bilo tudi vse ostalo v zgodbi znano, od tenzij v družini in pripisovanja prevelikega pomena nečemu, samo zato, ker so odrasli nevrotipiki pretiravali, do občutka, ko najdeš novo temo, o kateri veš, da boš razmišljal vsak prost trenutek naslednji nekaj mesecev.
Kljub temu, pa me je knjiga tudi prijetno presenetila. Po uvodnem poglavju, v katerem učiteljica glavni junakinji raztrga zgodbo in ona ne naredi ničesar, sem iskreno pričakovala, da bo glavna junakinja bolj pasivna. Na neki točki, potem, ko ugotoviš, da so ti odrasli, dobronamerno a vseeno, lagali o tem, da se ti drugi ne posmehujejo, ali ko prideš do skoraj neizogibnega zaključka, da ničesar ne moreš narediti prav, pač odnehaš. Pasivnost torej za nas ni nujno neznačilna, vendar pa je daleč od tega, da bi bila univerzalna. Kot nas opomni ta zgodba lahko sodelujemo pri oblikovanju svojega življenja in okolice in je bolje, da delamo napake, iz katerih se lahko učimo, kod da nič ne naredimo.
Povezan s tem je tudi način, kako knjiga obravnavala temo jeze. Jeza zna biti strašljiva, tako za nas kot za ljudi okoli nas. Posledično poskušamo to jezo eliminirati, tako iz naših življenj, kot iz knjig o nas. Najraje bi se prikazali v čim lepši luči. Vendar pa jeza ne more kar izginiti. Če jo poizkusimo potlačiti v sebi samo eksplodira nekoč v prihodnosti. In če jo poskušamo potlačiti v zgodbah o nas, no potem, ko smo jezni, nevrotipiki verjamejo, da pač nismo eni od “dobrih” avtistov o katerih so slišali v knjigah, in se za nas ne rabijo sekirati. Kot iskrica se ne spreneveda, ve, da smo včasih jezni in pogosto z dobrim razlogom, ter da, je lahko jeza močan motivator za pozitivno spremembo.
To me pripelje tudi do moje naslednje večje misli o knjigi, ki je bila: hočem več. Knjigi se pozna, da je namenjena mlajšim bralcem, njen namen ni, da bi o jezi, družbi in še mnogih temah, ki se jih dotakne, govorila z globino, kakršno bi si želela kot odrasla oseba. Dobro opravi svoje delo - predstavljanje avtizma mladim bralcem in tistim, ki se z njim prvič srečujejo. Vseeno pa je še toliko drugega dela, za katerega si želim, da bi ga opravile druge knjige. Strašno bi me zanimala na primer knjiga iz perspektive starejše sestre glavne junakinje, njene mame ali celo njene grozne sošolke (iz razlogov, ki jih boste morda razumeli, če knjigo preberete sami).
Filip:
Fredrik Backman: Babica vas pozdravlja in se opravičuje, 2013
Recenzija romana
Vse, s čimer se lahko pohvali Backmanov prvenec Mož z imenom Ove, Babica nadgradi in preseže.
V epski pustolovščini nevrodivergentne protagonistke z nekonvencionalno, družbeno-zagrenjeno babico nas Backman skozi otroške oči popelje skozi svet fantazije sedmih kraljestev, lov na zaklad in divji vrtiljak čustev. Nujno čtivo, polno empatije in življenjskih modrosti, za vsakogar, ki premore kanček domišljije.
Fredrik Backman je švedski pisatelj, kolumnist in bloger, ki je leta 2012 zaslovel z debitantskim romanom Mož z imenom Ove. Izdal je dvanajst družbeno-provokativnih uspešnic, v katerih postreže s poglobljenimi pripovedmi o likih, ki se soočajo z izzivi, tematiziranih v duhu starosti, družbenih statusov, občutka pripadnosti in duševne stiske. Dejstvo, da je Babica eden njegovih zgodnejših romanov, priča o njegovih pisateljskih sposobnostih in zmožnosti, da zgodbi z veliko čustveno globino poda zadovoljiv zaključek.
Premisa je sledeča: Elsa je sedemletna vnukinja sedeminsedemdesetletne babice, ki se v šoli sooča z bullying-om. Njena starša sta ločena in večino časa živi pri mami in babici hišnem stanovanjskem kompleksu. Babica je njena najboljša in edina prijateljica, zato večino prostega časa preživi z njo. Uteho ji nudi z bujno domišljijo o pravljičnih kraljestvih in o njenih preteklih dogodivščinah v le-teh. Elsa v pravljicah najde mir in srečo, saj so v njih vsi drugačni in se zato med sabo ne obsojajo. O babičini preteklosti Elsa ve bore malo, a to se spremeni, ko babica Elsi da skrivnostno nalogo, da dostavi pisma babičinim znancem - v katerih jih pozdravlja in se jim opravičuje - pod pretvezo lova na zaklad. Skozi to popotovanje se Elsin resnični in fantazijski svet vse bolj prepletata, dokler ne postane jasno, da je od babice prejela moč in odgovornost, da varuje in reši svoj dom ter prijatelje.
Elsa sicer nima uradne diagnoze, a Backman bralcem vrže dovolj drobtin, da lahko sami sestavijo sliko protagonistke, ki ni le drugačna, a tudi drugače dojema svet; V šoli ima težave s koncentracijo in težave z razumevanjem; je hiper-logična in se požvižga na vsa pravila, ki temu kriteriju ne ustrezajo; obsedena je s popravljanjem slovničnih napak, tako pri sogovornikih kot na javnih napisih (npr. z rdečim flomastrom nariše znak za presledek), itd. Kot kontra-utež pa je Elsa izredno perceptivna in je za svoja leta izjemno brihtna (npr. bere o zahtevnejših tematikah na Wikipediji). Celotno zgodbo in njene preizkušnje spremljamo iz njene otroške, racionalne perspektive, kar nam vzbudi do nje več empatije, ko gredo zanjo stvari po zlu, čeprav je nemalokrat tudi sama krivična do ljudi. Večkrat ljudem brezbrižno očita njihove slabosti, ki so posledica travmatičnih izkušenj, ki jih sama ne razume (pijanki, npr., zavpije: »Pijanka ste! Samo pijanka ste!«), a ve, da jih bo s tem prizadela. Njeno pomanjkljivo razmišljanje avtor poudari tako, da se izogne rabi definitivnih izrazov in konceptov (npr. smrt), kar bralcu pristno prikrije podrobnosti, ki se le razkrijejo v vrhuncu knjige.
Največja moč te knjige se kaže v načinu, kako babica Elsi predstavi svoj pravljični svet: sedem kraljestev (največ je govora o »Miamasu«) s pravljičnimi bitji in junaki, ki so alegorija resničnim ljudem in dogodkom iz babičine preteklosti. Like v zgodbah večino časa poznamo le po vzdevkih, ki so povezani z njihovo tragično preteklostjo (npr. »Volčje srce«, ki je sirota iz begunskega taborišča). Babica tako Elsi približa temelje realnega sveta in jo pripravi, da se lažje spopade z življenjskimi preizkušnjami, hkrati pa jo s tem uči razumevanja do njenih bližnjih, ki so bolj drugačni kot Elsa sprva misli. Praktično vsi liki v stanovanjski skupnosti so (kot v mestu Gogi) polomljeni na nek način in imajo za svoje obnašanje svoje razloge, ki pa jih kot odrasli potlačijo, da lahko shajajo. Tu gre izpostaviti lik Britt-Marie, ki jo na začetku sicer dojemamo kot nemogočega krvosesa, a jo pri koncu knjige avtor tako tragično razvije, da je lahko upravičeno spisal svojevrstno nadaljevanje z njo v glavni vlogi (Tu je bila Britt-Marie). V kontrastu z vsemi stanovalci je Elsa iskrena in brez dlake na jeziku ter jih lahko prisili, da se soočijo s svojo preteklostjo in dosežejo nek osebni zaključek. Ravno zato jo namreč babica izbere, da v njenem imenu naslovnikom pisem omogoči, da naredijo novi korak v svojem življenju, hkrati pa da brani tako njih kot njihovo drugačnost.
Skozi svet pravljic in babičinih pisem se Elsa nauči ključnega spoznanja in bistvo tega dela: Vsak človek bije svojo bitko in je na svoj način drugačen, prav to pa nas združuje. Nihče naj vam ne prepreči, da ste drugačni. In nihče naj vam ne prepreči, da preberete tole emocionalno mojstrovino. Opozarjam pa, da se za vsako krohota-vredno izjavo v tej knjigi najde tudi močno čustven udarec v trebuh. In če ste pred kratkim koga izgubili, zna biti, da boste jokali skozi več kot eno poglavje.
Filip:
Texhnolyze: (Dá življenju skozi nihilizem)
Recenzija animeja
Med vsemi animeji poznih 90ih/zgodnjega 21. stoletja, ki so eksistenčni nihilizem dodobra izčrpali in prežvečili, Texhnolyze šokantno izkoristi nihilizem in sorodno simbolistko kot pridigo o nujnosti holističnega sprejetja življenja. Žal nestrjeno pripovedovanje, morilski tempo in anti-apeliranje gledalcem nasploh poskrbijo za tako naporen ogled, da bodo le redki cenili pot do zaključka vizije.
Texhnolyze je dvaindvajsetdelna japonska animirana serija, ki jo je leta 2003 režiral Hiroshi Hamasaki. Čeprav serija vsebuje elemente psihološkega trilerja, avantgarde, kriminalke, drame in znanstvene fantastike, bi se jo najlažje uvrstilo v zvrst »Cyberpunk«. Slednjo bi lahko na kratko opisali kot podzvrst znanstvene fantastike, ki jo kategorizirajo predvsem zgodba, postavljena v distopično prihodnost ter kontrast med propadajočo družbo in vse bolj napredno tehnologijo (npr. umetna inteligenca). Med najbolj znane primere filmov sodita Iztrebljevalec (Ridley Scott) in Matrica, v anime kulturi pa med priznane franšize sodita Duh v Školjki (angl. Ghost in the Shell) in Evangelij.
Dogajanje je postavljeno v dve mesti: Lux in »svet na površju«. Lux je podzemno, razpadajoče mesto, podvrženo številnim tolpam in kriminalnim organizacijam, ki se borijo za nadzor. Edina panoga, ki ohranja mesto pri življenju, je rudarjenje in obdelava čudežnega minerala (»raffia«), ki se uporablja za izdelovanje visokotehnoloških protez in orožja. Na drugi stran imamo »površje«: puščavo, katere prebivalce napredna tehnologija sicer ohranja pri življenju, a zaradi odsotnosti vseh tegob izgubljajo voljo do življenja. Naš protagonist, Ichise, je boksar iz Luxa, ki sodeluje v podzemnih borbah. Po sporu s promotorjem Ichise izgubi roko in nogo. Gotove smrti ga reši doktorica Erika, ki mu kirurško vsadi eksperimentalno (in včasih disfunkcionalno) protezo. Ichise se nedolgo zatem zaplete v vojno za nadzor, v pomoč pa sta mu le Erika in najstniška jasnovidka Ran. V boj se vmeša še Yoshi, popotnik s »površja«, ki se v želji, da prepreči propad Luxa (tako kot »površje«), zateče k terorizmu. Ichise mora, torej, ustaviti Yoshija in rešiti tako svoje mesto kot »površje« pred propadom.
Na tej točki moram izpostaviti, da je serija težko gledljiva. Že sama režija oddaje je odbijajoča; glasba je skromno uporabljena; veliko segmentov je brez dialoga; pokrajine so prikazane pusto in zarjavelo, do neke mere celo vzbujajo slabost in gnus. Glavni privlak serije so njeni psihološki in filozofski aspekti. Veliko epizod ne stremi k strnjenemu in napetemu pripovedovanju, ampak k prikazu mračne atmosfere polne obupa, trpljenja in simbolizma; glavni liki odražajo določene veje filozofije (Yoshi predstavlja Nietzschejevo, Erika Schopenhauerjevo, itd.); prav tako je v pokrajini »površja« moč videti slikarske motive Edwarda Hopperja, in sicer osamljenost ter izolacijo. Če, torej, ne marate depresije in pretenciozno globokoumne simbolistike, potem bežite stran od te oddaje. Močno emocionalnih utrinkov smo deležni šele v zadnji četrtini, kjer skozi poreklo obeh mest režiser Hiroshi pridiga o pomembnosti življenjskega vodila in upanja (»Če se sedenju tukaj, dan za dnem in spominjanju preteklosti lahko reče življenje, potem mislim, da sem živ,« me je spravilo v jok). S spodletelim poskusom nadgraditve človeštva bodisi s protezami in evolucijo »nadljudi« bodisi z ločitvijo civilizacije na raj (»površje«) in pekel (Lux) je moč začutiti tudi poziv k sprejetju življenja in njegovih izzivov kot celostno izkušnjo, ki jo vsak človek mora izkusiti sam.
Nekaj malega še o glavnem liku, ki je popolna antiteza vseh tipičnih protagonistov: Ichise je boleče podpovprečen, neroden, nima nobenih posebnih odlik ali dobrin in težko sprejema težke odločitve; nič mu ne gre od rok (npr. lastna proteza ga zavrača in s tem ostaja invalid) in kot gledalci trpimo skupaj z njim, saj večino njegovih nezgod gledamo neprekinjeno (npr. sekvenca, ko se ranjen plazi po stopnicah, traja več minut brez glasbe). V seriji sicer ni nobenih eksplicitno nevrodivergentnih likov, pa vendar se lahko precej avtistov poistoveti prav z Ichisejem! Dostikrat se pri avtizmu - z namenom približanja normi sprejetosti znotraj družbe - rado izpostavi primere priznanih izjemnežev (kot npr. Einstein) oz. savantizma. Ichise je polarno nasprotje tega: je tako kot večina nas povprečen junak.
Tu prilagam tekst mojega avtističnega prijatelja, ki mu je Texhnolyze najljubša serija:
»Pri seriji Texhnolyze mi je res všeč vizualni izgled oddaje, dialog (tudi to, da je veliko tihih trenutkov) in sama atmosfera čez celotno serijo. Všeč so mi odnosi med liki in skupinami ter njihova nasprotja in komunikacija, kaj predstavljajo tako oni kot mesti Lux in »površje«; prikaz človeškega trpljenja, simbolizma, ideologij in filozofij. Navsezadnje prikazuje stanje človeštva: opozarja na njegove spremembe, težavnosti, na našo temačno stran in kaj se zgodi, ko nas ta temačnost prevzame. Izbrani posamezniki z željo po naslednjem koraku evolucije človeštva cilj sicer dosežejo, a med samim procesom postanejo prazne lupine človeštva, kar vodi v njihov samoten zaključek. Ichise predstavlja surov človeški instinkt po preživetju, ki mu omogoča nadaljevati kljub svojemu tragičnemu obstoju in dejstvu, da to, kar doživlja, ni zares življenje, temveč boj za preživetje. V temnem in krutem distopičnem svetu Texhnolyza mu kaj drugega žal ne preostane.« (Žan)
Kaj sploh odnesti od take depresije? V življenju se je treba boriti in če se ne premikaš, nikamor ne prideš. In v življenju nam nekaj mora biti pomembno. Kljub morilskemu tempu brez srečnega konca me je redkokatera serija bolj spravila k razmišljanju o cenjenju izkušnje in možnosti življenja. In da to doseže serija, ki se tako ekstremno zanaša na nihilizem, smer, ki zanika vse, tudi smiselnost in pomen življenja, je svojevrsten dosežek.
Ste že prebrali prvi dve številki e-Glasa?
Če ju še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnjih številk našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.