KULTura

Mitja Čander:

SLEPEC

Mi, fuzbalerji

Kolikokrat je žoga kot krogla šinila mimo mene, da se je samo zabliskalo, jaz pa nisem niti trznil. Kolikokrat sem jo zagledal, kako se počasi kotali proti meni, in se pripravil, da jo bom sprejel, a sem jo potem popolnoma zgrešil in se je počasi odkotalila stran. Kolikokrat sem jo brez pravega razloga brcnil v avt. Kolikokrat sem podal nasprotniku tudi takrat, ko sem bil povsem sam. Kolikokrat sem žogo podal preveč nazaj ali preveč naprej, da bi jo soigralci lahko sprejeli. Kolikokrat sem v obrambi pozabil na nasprotnega igralca, da je sam stal pred golom, kot da bi se tja pričaral iz nič. Kolikokrat sem kresnil nasprotnika po nogi, ne da bi hotel biti grob. Kolikokrat sem se zavrtel okoli svoje osi, ko nenadoma nisem več vedel, kje je žoga in kje so soigralci, saj se je vse dogajalo prehitro.

Moral sem se privaditi neartikuliranim krikom jeze in vzdihom razočaranja, moral sem se navaditi na molk, ki je povedal več kot vsi glasovi. Navadil sem se, da sem dobival malo žog. Moral sem stoično prenesti preigravanja med nogami in podobne šaljivosti. Bilo je samoumevno, da sem bil izbran za igro zadnji med vsemi kandidati, včasih samo za število, včasih zato, ker sem imel žogo. Pogosto sem sam ali še s kakim luzerjem obsedel ob robu igrišča srečen, da mi ni treba za povrhu pobirati zablodelih žog.

Imel pa sem tudi svetle trenutke. Včasih sem se v obrambi dobro postavil in žogo nekako izbil iz kazenskega prostora. Tu in tam sem jo podal bližnjemu soigralcu. Včasih se mi je posrečila dolga podaja nekomu, ki sem ga prepoznal po posebno živi barvi majice ali pa je kričal čez igrišče: Tu sem! Včasih sem potegnil in koga prehitel, včasih celo močno streljal na gol. Naučil sem se gibati po igrišču čim bolj neopazno, računal sem bolj na prestrežene in odbite žoge kot na podane. Ko se je kdo razjezil name kot na enakopravnega soigralca, ki je zapravil imenitno priložnost, me je preplavila hvaležnost. Moja največja nagrada je bil zvit gleženj, ko me je podrl izkušen vratar, ki je presodil, da bom v nasprotnem primeru brez težav dal gol v prazno mrežo. Včasih sem namreč celo zadel.

Odlomek iz romana Slepec, Založba Litera, 2019

Mi pišemo

Filip:

VRAŽJI SONET: replika na domače naloge iz slovenščine davno tega

(2017)

Ta šola! Venomer me izčrpava! Profesor le obveznosti mi daje, učim se le zato, da nimam graje, od vsega me pošteno »boli glava«.

Pouk se vleče kot kravja prebava, tega ne smem reč’ niti šepetaje, razlago jaz poslušam zgolj stokaje, zaspati med poukom je skušnjava.

A jaz bi rad s prijat’li čas preživel, in včasih od ljubezni rad bil bi vnet in včasih kaj razburljiv’ga bi počel,

a zdaj moram napisati ta sonet. To bom naredil, pa če bom pobesnel, četudi se porušil bo ves planet.

Bibi:

MINLJIVOST ŽIVLJENJA

Slonel je z glavo, naslonjeno na zgornjo prečko ograje, ki je ločevala sprehajalno pot od reke. Pred njegovimi očmi je izplula turistična ladja. Oddaljevala se je, ljudje so mahali mimoidočim. Vzdražil ga je občutek dokončanosti in minljivosti življenja. Da je vse mimobežno, spreminjajoče, odhajajoče, on pa ostaja kot zamrznjen v določenem kadru svojega filma. Ladjica je odplula, ljudje so v mimohodu, rumeno novembrsko listje se počasi spušča z vrbe ob Ljubljanici, on pa sloni z glavo naslonjen na ograjo in se mu zdi, da se ne premakne z iste točke že celo večnost, desetletje, morda celo vse svoje zrelo življenje. Otožni dnevi so mu običajno vzbujali podobne misli, ki jih je potem vrtel in vrtel v glavi v neskončnost, preigraval možne izide situacije, se sukal v krogu in znova vračal na isti začetek. Brezizhodnost, statičnost. Že davno bi mu zmanjkalo zraka, energije za življenje, če ne bi imel svojih zatočišč: delo, računalnik, beg pred velikimi življenjskimi odločitvami. Misli o nespremenljivosti. Je junak ali strahopetec? Tega odgovora nikoli ni našel. V odvisnosti od trenutnega razpoloženja se je včasih počutil kot luzer, včasih pa kot veliki žrtvovanec, torej junak.

Danes je nosil podobne misli. Da življenje teče samo v eni smeri. Da ni nobene lahkotnosti v tem, da je samo neznosna navidezna lahkost. Ima jih čez 50, že bliže 60. Sleherna meditacija, ta notranji monolog, se je do danes, do tega trenutka odhajajoče ladje, vselej končal z istim zaključkom: Vse je isto, vse bo ostalo nespremenjeno, temu se ne da ubežati. Zasičenost je neizbežna, sleherno razmerje se konča in spet se vzpostavi ravnovesje v natančno istem položaju. Zakaj torej kaj spreminjati, zamenjati? Zakaj oditi, jo zapustiti, zakaj torej dokončno razmetati to že davno razrušeno mesto? Vseeno ni bil prepričan in ni imel odgovora, tako se je vedno znova vračal na temo, odločal in razmišljal. Očetu je uspelo uiti tej zadušljivosti in zato ga je to vprašanje čedalje bolj mučilo. Oče je našel novo žensko, novo srečo, novo življenje, ko je bil na pragu šestdesetih. Predstavljal si je sam sebe, da ga neka centripetalna sila vleče in vrti v krogu. Očetu je zagotovo uspelo iztrgati se temu brezplodnemu plesu po krožnici okoli imaginarnega strupenega jedra. Zapustil je mamo, se spustil s suhe veje, po kateri so se že davno prenehali pretakati sokovi življenja. In, glej, od takrat je bil srečnejši. Je človek dolžan držati obljubo? Ima človek večjo obveznost do sebe ali do drugega? Kaj pa, če je samo strahopetec? Kaj pa, če je samo nihilist? V nič več ne verjame. Ali pa si samo ne upa verjeti?

Kot satelit po isti krožnici okoli strupenega jedra kroži tudi sam zadnjih deset let okoli bivše, okoli hišnega življenja, okoli starega družinskega okolja, konformizma, starih navad. Mislil je, da ga ona potrebuje. Z njegove strani je bilo vse, kar je še čutil do nje, usmiljenje. Tudi to je bila ena od laži, s katero si je lajšal življenje. Manjkala mu je energija, da ga iztrga iz tirnice. Sam te energije ne premore. Že deset let je brezplodno ujet v tej orbiti. Kolikšna mora biti energija, vnesena od zunaj, da premaga to centripetalno silo? Rad je razmišljal v jeziku številk, fizikalnih zakonov, naravnih procesov, to je vsaj nekaj oprijemljivega, stvarnega, resničnega. Rad bi bil kot oče, ki se je iztrgal in postal potovalec vesolja: komet. Čeprav ima tudi komet svojo krožnico, in svoj center, v katerem je ujet, samo po daljši poti potuje in prileti iz globin vesolja …« Spet me je ujel nihilizem,« je pomislil. Ampak njegovemu staremu je ta energija, da se iztrga iz zadušljivega življenja, prišla od zunaj, v obliki ženske. Ženska moškega nahrani z energijo, je pomislil, da mu življenje, ki usiha. Moški brez ženske mehkobe in topline postane trpek kot drnulja in presušen kot suha češplja. Tega nikoli ne bi izrekel na glas. Hotel je, da drugi vidijo, da ima dobro življenje. Takrat davno je očeta preziral zaradi tega, kar je naredil mami. Da jo je prizadel. Da je zbolela. Da je umrla. To isto temo vlači skozi življenje že vse desetletje. Tukaj, danes, sloneč na ograji se je spomnil na Kureishija v romanu Intimnost. Naah, to ni njegova današnja zgodba. Ko je bil mlajši, je res mislil, da bo po ženi enostavno najti novo ljubezen. A Kureishijeva zgodba je zgodba 40 letnika, torej njega izpred 20 let, ko je še čutil polno moč v telesu in ko je njegov duh bil drugačen kot zdaj. Takrat je še bilo več prihodnosti in manj preteklosti. Tudi, ko je bil petdesetletnik, je bilo drugače. Še je bilo časa pred njim, ni še občutil pritiska minljivosti in neizbežnosti. Toliko je bilo poskusov, s tolikimi ženskami, toliko novih začetkov in praznih koncev in na koncu se je vselej izkazalo, da je bil to samo še en sejem ničevosti. Včasih mu je uspel drugi pogled na te dogodke: Včasih je mogel razmišljati, da so bile vse te ljubezni neka izkustva in kot taka ima slednje med njimi svojo vrednost prav zaradi tega, ker je iz njih spletena tkanina njegovega življenja. Ta izkustva so dajala barve, zvoke, ustvarjala simfonijo. Žal je prepogosto bila v D-duru, kot Mahlerjeva št. 1. ali Mozartova 38, vseeno. Čemu torej kaj spreminjati, ko je izid vselej enak? Konec je vselej podoben, in sicer tak, da naposled ne ostane nič, razen D-dura. Rad bi se še enkrat zaljubil, pa tudi v to je dvomil, da je še mogoče. Ne, ne, Kureishijeva zgodba res ni njegova zgodba. Potemtakem se lahko ustavi kar tukaj, na tej točki v tem položaju, kjer že je. Pri svoji stari, ki mu gre na živce, s katero razpleta iste teme, celo skoraj vselej na isti način, s katero se poznata do zadnjega kotička. Ali pa tudi ne. Človeka nikoli ne moreš do konca spoznati, to ve. Marsikdaj se je že bistveno zmotil o kom, tudi o bivši se je motil. Vedno, ko se je o kom zmotil, ga je novo spoznanje o tem človeku prizadelo z grozovito močjo. Tudi ona ni bila izjema. Upira se mu pogled na njeno napol nago telo, ko se brez sramu sprehaja pred njim. Njeno tisočkrat pregneteno telo, v njem pa ženska, ki ga je nekoč strahovito prizadela, ženska, katere nikoli ni popolnoma ljubil, ženska, katere nikoli ni popolnoma prebolel, katere ujetnik je bil 30 let, njene grobosti, njene nestabilnosti, njenih očitkov, obtoževanj, izsiljevanja, nerazumevanja, pritiskov, norčevanja iz njega, predvsem pa grobosti, grobosti, grobosti. Kako se ženske iz angelov spremenijo v zmaje! Kljub temu se je vedno znova vračal v ta žvepleni krog. Po vsakem neuspešnem poskusu se je vrnil z nekoliko manjšim zaupanjem, da bo nekaj od tam zunaj, iz sveta izven, moglo spremeniti njegovo notranje stanje. Večinoma je občutil resignacijo. Včasih je vseeno v njem še tlelo. Kakorkoli se je trudil, da bi se umaknil tej svetli pičici upanja, mu ni uspelo. Od nekod iz najintimnejše globine se je vzbudila v nem želja in upanje, da vseeno mora biti še nekaj več. Ni se popolnoma vdal prepričanju, da je ta odmrli odnos z bivšo ženo edino, kar mu je preostalo. Bolj ko se je bližal očetovim letom, bližji mu je oče postajal in vse manj mu je zameril njegovo življenje. Iz razumevanja in popolnega vživetja v mamino vlogo se je postopoma v duhu selil v očetovo. Nekdaj davno je živel mamino bolečino prevarane ženske, zato je imel do očeta podoben odnos kot ona. V njem je videl samo samca, ki je iz svojih spolnih pretenzij prizadel svojo ženo, njega, vso družino. Ko je gledal skozi mamine oči, je videl to sliko in skoznjo ponotranjil njen odnos do očeta. Zadnja leta mu je ta plašč postajal pretesen. Občutil je, da se levi kot skarabej iz ličinke v hrošča, v zrelega moškega, skarabeja z zlatimi krili.

Ladja, ki se je pred njegovimi očmi oddaljevala, je v njem vzbudila tesnobni občutek, da življenje teče samo v eni smeri, od začetka proti koncu. Od točke A do točke B. Da ne bo ponovitve, da je to vse, kar je, enkratna priložnost. Prepoznal je hromeč občutek, ki ga je vsa ta leta vezal k delu in silil v obveznosti. Postajalo mu je vse bolj jasno, da je to mašilo, s katerim beži pred praznoto dneva, ker brez teh obveznosti, teh dejavnosti, teh skrbi o drugih ne bi bilo ničesar več, ostala bi ena sama grozna velika praznina.

Do očeta že davno ni več čutil zamere, temveč hvaležnost. Odkar je prihajal vnjegova leta, ga je lahko razumel. Postajal mu je vse bližji. Postal je že skoraj kot oče.

V odhajajočem jesenskem dnevu se je odvijala minljivost življenja. Jesensko rumeno listje javorja je veter premetaval po nabrežju. Vse se je strnilo v tej točki: minljivost, končnost, listje, on sam, svet okoli njega, jesen in pomlad. Ni še čas za konec, ne. Tista sila, ki ga je držala vrteč se v krožnici, je popuščala. Slutil je v zadnjem času sam v sebi, da bo tako. Saj to ne more biti vse, mora biti še nekaj, mora biti še življenja.