AVTIZEM V FIKCIJI
Morda o lastnostih oseb na avtističnem spektru veste več, kot se vam zdi. Še posebej ljubitelji knjig in filmov. Obojih je na temo avtizma ali drugih vrst mentalnih motenj kar precej, nekateri neposredno tematizirajo sam avtizem in so koristni, ker podajajo informacijo o svetu drugačnosti in ga na ta način destigmatizirajo. So pa tudi knjige in filmi, ki drugačnost spuščajo v svoj tematski sklop skoraj neopazno, je ne tematizirajo in se gibljejo na nedoločljivi meji obeh svetov, in prav zato to mejo tudi delno brišejo, delno pa premoščajo. Ste videli film, v katerem je junak, pa čeprav stranski – ali pa kar glavni – prav zanimivo podoben osebam na spektru? Ste se ob branju knjige namuznili, ko ste v katerem izmed junakov prepoznali tipične avtistične poteze? Vabimo vas, da delite to opažanje z nami in nas opozorite na takšne knjige ali filme.
Ana Vida:
Recenzija knjige: Aspergerke – Ženske na avtističnem spektru
Avtorica: Anežka Kocianová
Branje Aspergerk me je zadelo bolj, kot sem si hotela priznati. Sprva sem mislila, da bom dobila neko zanimivo družbeno analizo, mogoče kakšen vpogledv svet drugih. Namesto tega sem našla sebe.
V vsakem opisu, v vsaki zgodbi sem našla nekaj znanega. Ne vedno v celoti, ne nujno očitno, ampak dovolj, da me je zabolelo in hkrati pomirilo. Tisto stalno pretirano prilagajanje, občutek, da si vedno za malenkost »preveč« – preveč tiha, preveč čudna, preveč intenzivna v stvareh, ki jih drugi sploh ne opazijo. Vse to je naenkrat dobilo okvir. Razlago. In s tem tudi nek smisel.
Kocianová piše z nežnostjo in razumevanjem, ki ga redko najdeš v knjigah o avtizmu. To ni medicinski priročnik. To je zbirka glasov – resničnih, ranjenih, vztrajnih. Glasov žensk, ki so predolgo molčale ali bile preslišane.
Zame je bila ta knjiga kot ogledalo, ki sem se ga prej bala pogledati. Ne zato, ker bi bilo nekaj narobe z mojim obrazom – ampak zato, ker sem se bala, da bom notri našla resnico, ki jo že dolgo nosim s sabo, pa si je nisem upala izgovoriti. Zdaj jo znam. In ni me več strah.
Aspergerke ni le knjiga. Je zavezništvo. Je opomnik, da nisi sama. Da je tvoja drugačnost resnična – in vredna spoštovanja. Če si se kdaj spraševala, zakaj svet deluje, kot da ni čisto narejen zate – potem je to knjiga, ki jo moraš prebrati.
Filip:
Bocchi the Rock: Recenzija
(taka je kot jaz, zares, zares)
V morju TV serij, ki apelirajo gledalcem z vključenostjo likov s posebnimi potrebami in na koncu dosežejo le superjunaški savantizem, zavit v plašč avtizma (npr. Dobri Zdravnik), Bocchi the Rock postreže s svežim scenarijem, prepričljivo zasedbo dobro razvitih likov, fantastično glasbo in simpatično protagonistko, s katero se lahko poistoveti veliko avtistov. In vse to le v 12 epizodah.
Bocchi the Rock je dvanajstdelna japonska animirana serija, ki temelji na istoimenski mangi avtorice Aki Hamazi. Izšla je leta 2022 in požela mnogo pohval tako s strani kritikov kot oboževalcev, še posebej za animacijo, scenarij, glasovno igro, komedijo, like, glasbo in poudarjeno poglobitev v socialno anksioznost. Čeprav vsebuje elemente komedije, glasbe in drame, bi jo najlažje kategorizirali kot »slice-of-life« (»Izsek iz življenja«) animirano serijo. Stilistično gre za pripovedno tehniko, pri kateri so upodobljene vsakdanje izkušnje v življenju protagonista, dostikrat brez razpleta in z odprtim koncem. Takšna zvrst tipično zahteva minimalno pozornost gledalca, v zgodbi pa so pogosto vmešani elementi komedije in razvedrila, zato so »slice-of-life« animeji dobra vstopna točka tako za nevro-tipične kot nevro-divergentne osebe.
Epizode ne sledijo strogi časovni liniji, zato za ogled poljubne epizode ni potrebno predhodno razumevanje, premisa pa je sledeča: Hitori Goto je srednješolska dijakinja, ki nima nobenih hobijev ali prijateljev. Je močno introvertna in socialno anksiozna, zaradi česar ima težave pri vzpostavljanju stikov s sošolci in neznanci (zaman npr. poskuša navezati stik tako, da posnema govor drugih). Posledično večino časa preživi doma, kjer sama, zaprta v omaro, igra na kitaro, ki jo je začela igrati s ciljem, da bi jo kot glasbeno super-zvezdo ljudje hvalili in občudovali. Stvari se spremenijo, ko jo osamljeno na igrišču ogovori Nijika, srednješolska bobnarka (iz druge šole), ki želi sestaviti bend. Željna novih stikov, prijateljev in uspešno odigranega koncert na srednješolskem festivalu, Hitori sprejme ponudbo. Med nastopi se jo prime vzdevek »Bocchi the Rock« (jap. hitori bocchi = povsem sama) in kljub začetnim težavam (prvi nastop odigra skrita v kartonasto škatlo) začne izboljševati svoje nastopanje, spoznavati nove prijatelje, na koncu pa celo odigra koncert na zaključnem srednješolskem festivalu.
Kljub temu, da protagonist uradno nima potrjene diagnoze motnje socialne anksioznosti, se lahko nevro-divergentni ljudje v marsičem poistovetijo s Hitori: ni zmožna vzdrževati očesnega stika, prekomerno analizira scenarije v glavi, raje se pridruži neki aktivnosti, ki ji ni všeč, ker ne zna ljudem reči ne, boji se vstopati v nove prostore (če notri ne pozna nikogar) in raje počaka na nekoga, ki ga pozna, itd. Kar pomaga narediti takšne lastnosti protagonista nevsiljive in iskrene (tj. brez prilizovanja gledalcem) je izjemen, raznolik in čist humor, zasnovan na hitrih šalah, samoironiji in menjavi animacije (med iztočnicami se poleg živega dogajanja za večjo udarnost pojavlja tudi »stop-motion« animacija). Za razliko od sorodnega TV šova K-On!, kjer liki ne gredo skozi velik osebni razvoj, ali vsaj pestro dogajanje, naši liki v Bocchi the Rock ali dosežejo svoje zastavljene cilje ali pa si izboljšajo možnosti, da jih dosežejo v bodoče. Prav ta želja po osebnem napredku navkljub osebnim motnjam in izzivom je tisto, kar naredi protagonista bolj efektivnega kot pa kliše avtista s super- močjo. V fiktivnih medijih je že tako premalo ženskih nevro-divergentnih protagonistov, še manj pa je takih, ki so dobro napisani in inspiracija drugim, tako da tukaj Bocchi the Rock dobi dvojno pohvalo. Za povrh serijo bogati fantastična glasba (na nek način alfa in omega serije), ki jo tekom serije naša glavna zasedba odigra na odru. Ob tem je treba izpostaviti vrhunsko animacijo igranja samih inštrumentov (s pomočjo rotoskopske in 3d »CGI« animacije), kjer večkrat lahko vidimo pravilne (ustrezne note) poteze premikanja prstov in drugih gibov, kar samo dodatno potrjuje, koliko truda je bilo vloženo v to mojstrovino.
Težko je najti malenkosti, ki jih kdo lahko očitali Bocchi the Rock, a če že moram prevzeti vlogo hudičevega advokata, bi izpostavil sledeče: humor je subjektiven in morda tak tip »humorja generacije Z« ne bo ustrezen za vse. Nekaj šal zahteva razumevanje japonske kulture in dobesednih prevodov, kar lahko izniči čar nekaterih šal. Tako kot večina animejev je tudi ta precej glasen, tako da odsvetujem ogled ljudem, ki se želijo ob gledanju serij povsem sprostiti. Morda bo Bocchi the Rock razočaral tiste, ki so želeli videti celostno, povsem pristno in realistično reprezentacijo nevro-divergentnih, saj ima protagonist(ka) jasno začrtan talent in interes, ki ga želi razvijati, prav tako pa ima vedno v celoti podporno okolje; pri igranju na kitaro jo podpirata oba starša, eden tudi sam igra na kitaro in ji priskrbi inštrument. Prav tako ji starša na skrivaj monetizirata objavljene videe njenega igranja na kitaro, tako da si Hitori lahko sama služi kruh, itd. Avtisti lahko samo sanjamo o tako podpornem okolju, veliko pa je tudi takih, ki sami niso zmožni razvijati svojih interesov. Po drugi strani pa družbena kritika ne-reprezentativnega odraza nevro-divergentnih ljudi v medijih ni bil fokus te serije, tako da če želimo kaj bolj avtentičnega, bomo to morali posneti kar sami.
Če gre iz serije Bocchi the Rock izluščiti kakršnokoli sporočilo je to sledeče: Sledite svojim interesom, ne glede na to, s kakšnimi izzivi se soočate. Hitori je morda res hudo tesnobna in introvertna, a njena želja po osebnem napredku ter izboljšanju počutja njenih prijateljev, ki jo pri vsem podpirajo, je močnejša od njenih strahov, kar pa je tudi najmočnejša inspiracija, ki jo lahko damo sočloveku. In imamo to srečo, da je takšno sporočilo zapakirano v kratko, duhovito in animacijsko impresivno 12-epizodno serijo, ki ima vse kar bi si človek lahko želel od TV razvedrila. 10/10, gledam že tretjič.
(Hitori Goto A.K.A. Bocchi the Rock)
Lucija Stepančič:
Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva: roman, 1989
Ostanki dneva, film 1993, režiser James Ivory, v glavnih vlogah Anthony Hopkins in Emma Thompson
Vse več se razpravlja o tem, da avtizem v določenih poklicih lahko pomeni celo prednost, pa tudi, da razvoj prinaša vse več tovrstnih možnosti. Fokusiranost, sposobnost izključevanja motečih dejavnikov, predvsem pa zmožnost kombinatorike, vse to so močne plati mnogih avtistov. Te sposobnosti so cenjene in iskane že zdaj, v prihodnosti pa bodo še veliko bolj.
V zvezi z avtizmom pa lahko omenjamo tudi butlerja, poklic, ki pripada preteklosti. Seveda ga vsi poznamo iz filmov in (predvsem detektivskih) romanov. Butler mora biti, pa čeprav služi najvišjim predstavnikom britanske družbe, še bolj dostojanstven od gospodarja: medtem ko se ga gospoda lahko napije in v poznih urah veselo razgraja, mora on pri strežbi ohraniti mrtvo hladno profesionalnost, obenem pa nadzirati delo vseh preostalih služabnikov in mirne duše prenesti celo pijanske žaljivke.
Gospod Stevens, protagonist romana (ves čas se navaja samo po priimku, tako da niti ne izvemo njegovega imena), je vrhunski predstavnik svojega poklica, a tudi eden zadnjih. V romanu, ki je napisan v prvi osebi ednine, se ozira nazaj, v čase po prvi svetovni vojni, ko je njegov delodajalec, lord Darlington, prirejal diplomatska srečanja na evropskem nivoju, njegovo dobronamernost in politično kratkovidnost pa so kasneje izrabili nacisti in povsem sprevrgli prvotne zamisli o mednarodni solidarnosti. Mnogi kritiki so se spotaknili ob Stevensovo privrženost delodajalcu, njegovo pomanjkanje zasebnega življenja so označili za potlačitev, zgražali so se tudi nad mero stoicizma in samopremagovanja, ki je ne bi smeli zahtevati od nikogar, zgodbo pa razumeli kot eno samo brskanje po stari krivdi.
Avtizem v romanu ni omenjen niti z besedico, vendar pa Ostanke dneva lahko beremo tudi na ta način. Roman takrat zasije v popolnoma drugi luči. Če pri butlerju Stevensu zaznamo Aspergerjev sindrom, se nenadoma pokaže, kako pomembno je za avtista varno, rezervirano, umirjeno okolje, kako sijajne sposobnosti in energijo odkrije pri sebi, kadar zazveni skladno z okolico. Kako pomembno je zanj prijateljstvo in kako globoko je predan ljudem, ki ga cenijo. Še posebej pa se izkaže avtistova sposobnost, da si ustvari svoje mnenje povsem mimo medijskih manipulacij in propagande. Lord Darlington, med obema vojnama gostitelj najvišjega plemstva in diplomacije, je po vojni umrl popolnoma kompromitiran in osamljen. Zvestoba njegovega butlerja je ganljiva: nazadnje je edini, ki ohranja spomin na pokojnega lorda in na njegov pravi značaj, na njegove velikopotezne človekoljubne načrte, je zadnji, ki pozna resnico o uničenih plemenitih prizadevanjih in lažnih prijateljih, ki so Darlingtona očrnili le zato, da so prikrili lastno simpatiziranje z nacizmom.
Butler je popolnoma imun ne strupene klevete, ki jih širi tisk, imun je na spletke in podtikanja.
Predvsem pa gospod Stevens samega sebe sploh ne vidi kot služabnika, ampak kot režiserja velikih predstav, ki jih v svoji impozantni graščini prirejal lord Darlington. Svet visokega plemstva prejšnjega stoletja je glamurozen in zapleten, in Stevens je lahko ponosen nase, da ga je vedno obvladal do najmanjših podrobnosti, in pri tem užival zaupanje in naklonjenost tudi pri najuglednejših gostih, ki so se mu pogosto osebno zahvaljevali za brezhibno postrežbo. Stevens, čeprav služabnik, ni prav noben hlapec in v zunanjem svetu ga ljudje povečini sploh ne razločijo od aristokrata.
Svojemu poklicu je predan tako, kot zna le avtist, v njem pa tudi uživa, saj se je sposoben popolnoma poistovetiti s svojim delom. Še bolj avtistična pa je njegova potreba po popolnoma urejenem in predvidljivem delovnem okolju, pri čemer ima srečo, da je okolje vrh vsega še nadvse gosposko. Tu je popolnoma varen pred motnjami zunanjega sveta, ki ga intuitivno pravilno občuti kot neobvladljivo zapletenega. Večina kritikov moralizira o zapravljenem življenju in tudi Stevens sam se na koncu zave, da bi se lahko zanj vse obrnilo tudi popolnoma drugače, a kljub temu ohrani ponos in spomin na svet, ki izginja. Nostalgija, ki prežema roman je na trenutke naravnost ganljiva.
Dokaz več, da to ni zgodba o navadnem hlapcu, je glamuroznost filmske priredbe romana. Butlerja Stevensa je upodobil Anthony Hopkins, tudi sam avtist, ki je oživil sijaj te skrivnostne osebnosti. Tako Hopkins kot Emma Thompson v glavni ženski vlogi sta oskarjevca, med scenaristi pa imamo kar dva Nobelova nagrajenca za literaturo. V prvi vrsti je to Kazuo Ishiguro, avtor literarne predloge, a tudi koscenarist Harold Pinter. In nenazadnje: za prevod Ostankov dneva v slovenščino je Srečko Fišer prejel Sovretovo nagrado. Vse v tem filmu je izpeljano perfekcionistčno, a hkrati z opaznim navdušenjem, z izjemnim entuziazmom. Butlerjeva zgodba je pravi lovilec nagrad in najvišjih priznanj, in skrivnostno privlači kar najbolj kompetentne ljudi. Kar je še toliko dlje od hlapčevstva.
Ana Vida:
Recenzija filma Dinner in America
Režija: Adam Rehmeier,
Leto: 2020
Žanr: Neodvisna črna komedija / romantična drama
Dinner in America je surova, drzna in srčno nenavadna ljubezenska zgodba, postavljena v predmestno Ameriko, ki brbota od frustracij, izolacije in družbenih pričakovanj. V središču zgodbe sta Simon, uporniški punk glasbenik na begu, in Patty, sramežljivo, a vztrajno dekle, ki mu podaja roko – in mu jo ne izpusti. Film nas vodi skozi umazan, a iskren svet, kjer dva posameznika najdeta uteho v medsebojnem razumevanju. Eden ključnih elementov filma je lik Patty, ki je izjemno občutljivo upodobljen in nosi močne znake avtizma – čeprav to nikoli ni eksplicitno izrečeno.
Kje se pri Patty kaže avtizem?
1. Družbena neprilagojenost in neugodje:
Patty pogosto deluje nerodno v socialnih situacijah, zlasti v interakciji s sošolci in družinskimi člani. Njena težava z ohranjanjem očesnega stika, nepričakovana vprašanja in nenavadni odzivi razkrivajo težave v družbeni komunikaciji.
2. Posebni interesi in osredotočenost:
Ima izjemno močan interes za glasbo in konkretno za Simona, ki je pevec punk benda. Njeno obsesivno zbiranje informacij o njem, pisanje pisem in poslušanje njegove glasbe kažejo na avtistični način navezanosti in globokega fokusa.
3. Rutine in ponavljanje:
Čeprav film ni povsem osredotočen na to, je zaznati, da Patty živi precej strukturirano življenje – zaposlena je v jedilnici, kjer ima ponavljajoče se naloge, in kaže nelagodje, kadar pride do sprememb ali nenadnih dogodkov.
4. Neposrednost in iskrenost:
Njena komunikacija je pogosto zelo neposredna, brez filtrov, kar lahko za druge izpade kot čudaško ali nenavadno. A ta lastnost, značilna za avtistično komunikacijo, je tudi ena najbolj prisrčnih in iskrenih v filmov.
Dinner in America ni tipičen film o nevrodivergenci – v resnici sploh ni »film o avtizmu«. A ravno to ga dela posebnega. Ne skuša patologizirati Patty, temveč jo prikaže kot polnokrvno, edinstveno osebo, ki ima kljub svojim razlikam (ali ravno zaradi njih) izjemno moč vplivati na druge. Njena povezava s Simonom je iskrena in zdravilna za oba – in gledalcu jasno pokaže, da čudnost ni nekaj, česar bi se morali sramovati, ampak nekaj, kar nas dela resnične.
Ste že prebrali prvo številko e-Glasa?
Če je še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnje številke našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.