Avtizem in spol
Ena od najpogostejših lastnosti avtizma je »slepota« (ali pa vsaj slabovidnost) za različna neizrečena socialna sporočila. Norm obnašanja, ki se jih ostali priučijo iz subtilnih namigov, govorice telesa, šal, nevljudnih dovtipov, implikacij,… se moramo naučiti skozi lastne poizkuse, napake in nepopolno formirane teorije. Do svojega prijatelja se moraš (da ne bo zvenelo zelo »narobe«) obnašati drugače kot na primer do staršev, drugače kot do učiteljev, sorojencev, prodajalcev v trgovini, neznancev na ulici, uradnikov na upravni enoti, daljnih sorodnikov, sodelavcev, … Na pravila »pravega« obnašanja vpliva neskončno število dejavnikov: čustveno stanje vpletenih ljudi, njihovi medosebni odnosi, starost, izobrazba, funkcija v šoli ali širši družbi, hobiji, politična prepričanja, izobrazba,… Eden najpomembnejših, in zame najbolj frustrirajočih, takšnih dejavnikov je spol.
Od mene kot dekleta se je pogosto pričakovalo, da se bom obnašala drugače od svojih sošolcev. Ti so lahko bili glasni, divji in včasih blatni, medtem ko sem sama slišala, da se kot dekle z njimi ne morem preganjati po hodnikih. Ne bom se pretvarjala, da je dekletom v vsem vedno težje kot fantom, zagotovo so bile posledice jokanja za nas manjše, ne želim si tekmovanja o tem komu je slabše, samo sprašujem se, zakaj bi sploh komu moralo biti slabo, moški z dolgimi lasmi in ženske s kratkimi pač nikomur ne škodijo.
Moje izkušnje niso osamljene, ne dolgo nazaj sem se s še nekaj avtisti različnih spolov pogovarjala o tem, kako so bila pravila, ki smo se jih zaradi spola morali držati pogosto restriktivna. Še posebej dekleta smo si bila enotna, da so bile različne zahteve »dekliškega obnašanja« v konstantnem nasprotovanju z našimi potrebami kot avtistke. Oblačila, ki naj bi jih nosila, so bila pogosto iz neudobnih, srbečih, umetnih materialov, poletna krila in hlače prekratke, da bi nas branila pred grozno teksturo stolov na avtobusu, ličila zadušljiva in povsem prezahtevna za nanašanje, da ne govorimo o spodobnem sedenju in previdnem igranju, ki ne bo umazalo oblačil, ki se ga (pogosto) dekleta učijo skoraj istočasno kot materni jezik, in posledično ne tekajo, plezajo po drevesih in na splošno ne razvijajo svojih fizičnih sposobnosti niti približno toliko kot njihovi vrstniki.
Mnoga so, kljub vsemu temu, zaradi občutka dolžnosti, želje po pripadnosti, ali pa socialnega pritiska, leta pridno sledila vsem pravilom, dokler vse skupaj ni postalo preveč in so ugotovile, da jim po tem, ko so izpolnile vse te svoje »dolžnosti« ne ostane časa in energije, da preprosto bile one same (če so se sploh še lahko spomnile, kako je to sploh bilo). Njim je, na primer, delavnice učenja ličenja za avtistke, kot da jih nekdo ponovno potiska v zapor iz katerega so le pred kratkim pobegnile. Vendar pa temu zagotovo ni tako pri drugih avtistkah, ki v delavnici niso samo strašno uživala, temveč so lekcije tudi z velikim olajšanjem vključile v svoj vsakdan. Zakaj takšna kontradiktorna mnenja v skupini, ki bi morala delovati enotno?
Na prvo žogo ta skupina deklet pač nima istih problemov s tradicionalno ženskimi oblačili, vsi avtisti si nismo enaki, torej gre pri tem le za naravno variacijo, ki jo najdemo v vsaki populacije. Vendar zakaj potem olajšanje? Izkaže se, da so bila potiho (ali pa kar na glas) celotna življenja obsojana, ker niso bila dovolj dekliška. Tudi, če v sodobnem svetu pogosto slišimo, da ženske lahko počnejo iste stvari kot moški in smejo nositi enaka oblačila, to še ne pomeni, da so za ta dejanja enako nagrajeni. Ženska, ki ne nosi ličil, ima v pogosto manjšo verjetnost, da bo pritegnila poglede moških, kot ženska, ki to počne. To, da ima pravico, da se oblači v preproste puloverje in kavbojke ne pomaga veliko, če je tisto, kar si želi doseči, da jo nekdo povabi na zmenek [1]. Če bi bilo to relevantno samo za področje romance bi še šlo, pač se odpoveš vsem preneumnim, da bi tvojo vrednost videli brez tone okraskov, vendar pa so prava oblačila, način obnašanja in ličila pogosto potrebna za uspeh na intervjujih za službo, za sprejetost v novem socialnem krogu, za spoštovanje sodelavcev,… skratka za osnovno delovanje v družbi. Ta delavnica je nekaterim dekletom končno dala pojasnila zakaj so se do njih obnašali drugače, kljub temu, da so deklarativno verjeli v njihovo enakovrednost, in orodja, da svojo situacijo izboljšajo.
Kaj torej kot avtist lahko narediš? Lahko se držiš najbolj striktnih vlog spolov, ki so pogosto zastarele in restriktivne, vendar pa tudi najbolje definirane, kar pomeni, da se jih je najlažje pravilno naučiti, zato boš, če jim slediš, morda najredkeje kaznovan (z očitanjem, socialno izključenostjo ali pa nižjo plačo). Lahko izbereš bolj nesigurno pot, ki pa jo lažje prilagodiš svojim potrebam. Kot prevečkrat v življenju moraš izbirati med večjo varnostjo in večjo svobodo, vendar pa moraš v vsakem primeru to odločitev narediti z kar največ informacijami in premisleka To pomeni, da si moraš, vsaj znotraj svoje lastne glave, dopustiti, da izbereš katero koli, ki bo zate praktično delovala bolje, brez pritiska okolice, ki trdi, da je ena ali druga (ali tretja) najbolj moralna.
Sicer ne maram, da večina vsebin o avtizmu nagovarja starše avtistov in je bistveno težje dobiti nasvete za avtiste same, ampak, glede na to, da se celotna tema vrti okoli vzgoje (tako tiste, ki so jo otroci deležni od staršev, kot tudi tiste, ki jo tiho diktira družba) bi bilo neumno, če temu ne posvetim vsaj kakšnega odstavka.
Kaj torej lahko naredijo starši, prijatelji in okolje? Kako lahko dajo avtistom vsa orodja, ki jih bodo v prihodnosti morda potrebovali, hkrati pa jim ne dajo občutka manjvrednosti? Da si drugi, ki teh orodij niso pripravljeni uporabiti, teh stvari (službe, partnerja, spoštovanja) pač ne zaslužijo (in so, na nek način, manj vredni)? Kako razlikovati učenje sposobnosti in učenje morale?
Mislim, da je najbolje biti odkrit, o tem kaj počneš. Nevrotipični (torej »normalni«, v kolikor lahko pri tako raznoliki in zanimivi vrsti kot smo, govorimo o normalnosti) bodo najverjetneje pravilno ugotovili, kdaj jih nekaj učijo kot orodje (z nošenjem teh oblačil lahko dosežeš, da se bodo ljudje do tebe obnašali na ta način) in kdaj kot moralno pravilo, vendar pa to tudi za njih ni enostavno. Zato je morda še najbližje »magičnemu zdravilu« ne samo priznati obstoj slona v prostoru, ampak da ga za implikacije slabovidnemu avtistu tudi podrobno opišete in poveste, kdaj mu opisujete nepopoln svet, ki žal deluje na nek način, in kdaj čimbolj univerzalna moralna pravila. Poleg tega, da bo bolje razumel dogajanje okoli sebe, mu bo to pomagalo tudi razvijati empatijo do tistih, ki se pri svojem ravnanju opirajo na drugačne socialne norme. To bo po eni strani pripomoglo h večji prijaznosti in vljudnosti (ki sta, v resnici prav tako sposobnosti in ne preprostopre vrojeni v »dobre« ljudi) do njim drugačnih, temveč tudi do večje fleksibilnosti pri iskanju opore pri oblikovanju svojih pravil obnašanja.
Poleg tega je ključno, da ste jasni o tem, da bo dejanje X (na primer oblačenje na nek način) samo povečalo verjetnost, da se zgodi Y (uspešen intervju za službo). Na koncu je dobro še poudariti, da vaše znanje ni popolno (npr. to je delovalo zame) in omenite razlike med vašima situacijama, ki lahko vplivajo na izid (npr. če jaz, kot učiteljica uporabljam več strokovnih besed je bolj verjetno, da me bodo sodelavci in učenci spoštovali, če ti uporabljaš strokovne besede bodo ostali učenci morda mislili, da se pretvarjaš da si pametnejši in s tem pomembnejši od njih in ti to zamerili). Na tej poti, ki je neizogibno samorefleksivna, boste morda spoznali, na katerih področjih ste tudi sami zamešali (trenutno) uporabno z (objektivno) dobrim.
Tina D.
[1] Še huje je, da v besedah mnogi trdijo, da je povsem sprejemljivo, da na zmenek dekle povabi fanta, na tihem pa si mislijo, da je to nekaj sramotnega, kar počnejo samo obupane.
Mala deklica v gorah
