Sovražim, da ne znam sovražiti v svetu sovraštva: Refleksija
Z razlogom sem tako zapleteno načel ta koncept: še sam s težavo skušam doumeti pravo težo misli, ki mi rojijo po glavi. A tematika se mi zdi dovolj strašna, da je prav o tem razmišljati in nevarno o tem ne-razmišljati. Na kratko: svet je poln sovraštva in prej ali slej smo mu izpostavljeni. Lahko je ignorirati sovraštvo tistim, ki niso tarča sovraštva ali pa z njim celo profitirajo. So ljudje na tem svetu, ki preprosto želijo videti vse v plamenih in nemalokrat ravno taki ljudje posedujejo veliko moči in vpliva. Osebno se proti takim ljudem borim tako, kot vem in znam: sodelujem na volitvah, doprinesem besedo k debati, opozarjam ljudi, ko vidim pri njih vzorec, ki lahko vodi v kaj slabega, itd. Pa vendar se proti njim ne znam boriti z njihovim orožjem – ne znam sovražiti.
Sovražiti je lažje kot odpustiti. Baje. Oboje mi gre bolj slabo, če sem iskren. Sovraštvo je nekaj tako visceralnega, da ti lahko odvzame ves razum in nadzor, zato se mu, če se le da, izogibam. Seveda pogovorno večkrat izjavim, da nekaj sovražim - tako je dosti lažje prikazati ljudem, da si glede nečesa strasten - in v skoraj vseh primerih tega ne mislim dobesedno. Kot oseba na spektru sem mogoče že tako priučen uporabljati takšne izraze za tvorjenje/nadaljevanje pogovora, da je to že postalo del notranje »družbene« maske in ne morem več nazaj. V resnici tudi po naravi nisem sovražen (kvečjemu zlahka iritiran, a to ni isto). Že od malega, ko so se name spravljali vrstniki in sem sovražil, da se spravljajo name, sem se raje držal stran, kot pa da jih aktivno sovražim nazaj. Zdaj, ko sem odrasel, vidim, da so odrasli le orjaški otroci in da se njihova narava ne spremeni. Kljub temu sem verjel, da nam z leti preprosto poide energija, da bi jo zapravljali za takšne neumnosti, kot je sovraštvo. Vsaj mislil sem tako.
Nima smisla zatiskati si oči pred realnostjo. Dandanes je sovraštvo na dlani; neizogibno smo izpostavljeni družbenim omrežjem, ki so se zadnja leta pretvorila v polja polarizacije, intolerance in sovraštva pod pretvezo svobodnega govora; ljudje, ki se takega govora poslužujejo, nemalokrat izkoristijo svojo religijo kot orodje za svojo kontradiktorno agendo; ljudje, ki vodijo taista omrežja, pa se bogatijo z odzivi ljudi, pa naj gre za strastne pohvale ali sovraštvo. Za njih je vsak odziv dober odziv, zato nimajo nikakršnih zadržkov do zlorabljanja algoritmov (npr. »big-nudging« metode) in spodbujanjem polarizacije in ekstremizma. Sovražnega govora in ekstremizma ne trpim, ne v privatnem življenju ne v politiki. A sovražna retorika - bodisi kot eskapizem bodisi kot sredstvo za preusmerjanje pozornosti (angl. »red herring«) - je že tako vseprisotna, da se jo populisti in drugi vplivneži na vse pretege trudijo normalizirati v ljudeh, ki jim je lažje sprejeti sovraštvo, kot pa se spopasti z žalostno realnostjo. Takšni ljudje so do tolikšne mere odklopljeni od realnosti, da ljudi, ki niso oni ali ne delijo njihovih prepričanj, dojemajo kot ne-ljudi; kot da živijo v fantaziji ali igrici, kjer lahko drugače misleče in njihov obstoj obravnavajo kot »NPC-je« (angl. »non-playable characters«). Takšnega razmišljanja preprosto nisem zmožen, ker se ga preprosto nisem naučil. Nihče ni rojen s sovraštvom, temveč se ga priučimo.
Nekdo bo rekel: »Klin se s klinom zbija«. Priznam, da je zelo mamljivo živeti brez občutka za druge, prazno sovražiti, raje kot živeti z vsemi tesnobami, ampak preprosto mi ni vseeno za druge. Pa ne »sovražim« le tega, da ne znam sovražiti samo za svoje dobro, skrbi me za bodočo družino, moje in njihove prijatelje. Včasih mi je hudo žal, da imam moralne principe in standarde (v glavnem se držim »kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim«), ker je preprosto lažje in osvobajajoče biti kot žival. Mogoče bi bilo s tem moje življenje lažje, a to potem ne bi bilo moje življenje. Nekdo, ki človeška bitja jemlje in obravnava, kot da niso ljudje, zame ni več človek. In vseeno takih ljudi ne bi kar pometal v taborišča in zvalil na njih vse frustracije. Zakaj? Ker to so njihove metode, njihovo slepilo in nisem pristaš tega. Sovraštvu in ignoranci nočem dati prav, ker nočem, da se v le-teh še bolj uspeva.
Za konec še tole: Pogosto me prešine vprašanje, kakšna prihodnost čaka moje potomstvo in ali je sploh v redu pustiti otroka, da odraste v takem svetu, polnem sovraštva. Potem pa se spomnim, da so mnogi ljudje skozi čas preživeli prav zato, ker se niso vdali takšnemu mentalnemu prepadu; ker so se odločili živeti navkljub takšnemu okolju in predati tak življenjski etos naprej; ker prava pot ni vedno “ta najlažja”.
- Filip
