100 metrov: Recenzija
Pojavil se je nepričakovan in neprizanesljiv filozofski velikan, zamaskiran v anime o atletiki, s ciljem, da vsem ostalim športnim animejem s protagonisti, ki se ne soočajo z resničnimi izzivi, pokaže kruto resnico: »Vedno bo nekdo boljši od tebe in na koncu dneva se moraš vprašati, zakaj sploh vse to počneš.«
100 metrov je animirani film, ki ga je leta 2025 režiral Kenji Iwaizawa, temelji pa na istoimenski športni drami (iz leta 2018) japonskega avtorja mang s psevdonimom Uoto. Avtor je požel številne pohvale za svoje premišljeno in zapleteno pripovedovanje zgodb ter detajlne ilustracije. Svojo pot je začel z risanjem in prijavljanjem "one-shot" mang na natečaje, dokler ni leta 2017 uradno izdal svojega prvenca Častno delo, za katerega je prejel nagrado za najboljšega novega avtorja mang. Na Japonskem se izraz “one-shot manga” nanaša na strip, ki je predstavljen v celoti in brez nadaljevanj. Takšne zgodbe so običajno napisane za natečaje, in če so uspešne, lahko kasneje dobijo celovečerno priredbo (podobno kot pilotne epizode serij v zahodni kulturi). Sto metrov je bila njegova zadnja "one-shot" manga, preden je dosegel velik uspeh s svojim drugim prelomnim delom, Krogla: O gibanju Zemlje, serijo, ki je tako globokomiselna, da si zasluži lastno recenzijo.
Za tiste, ki zgodbe ne poznate: spremljamo Togashija, osnovnošolca z naravnim talentom za tek. Postane znan kot najboljši šprinter na šoli in je velik vzornik novemu učencu Komiyi. Za razliko od Togashija Komiya nima tekaških veščin, ima slabo formo, je najpočasnejši v razredu in nikoli ni zmagal na nobeni tekmi. Kljub temu Togashi opazi njegovo predanost teku, zato pristopi k njemu. Fanta poveže želja po teku, čeprav se njuna motiva razlikujeta (eden preprosto ljubi tek, drugi želi postaviti državni rekord na 100 metrov). Togashi se odloči, da bo Komiyi pomagal trenirati po pouku, pri čemer se celo odreče druženju z vrstniki, da bi raje tekel s svojim novim prijateljem. Komiya začne napredovati in postane obseden z rezultati, celo na račun svojega fizičnega zdravja. Na naslednjem šolskem športnem dnevu oba tekmujeta ločeno. Togashi z lahkoto zmaga, na presenečenje vseh pa v svoji skupini zmaga tudi Komiya, čeprav pade na startu. Pozneje Komiya izzove Togashija na tek na 100 m in ga premaga, vendar si pri tem poškoduje nogo. Po zmagi se Komiya poslovi od šokiranega sošolca in se prepiše na drugo šolo. Togashi takrat še ne more vedeti, da je nehote ustvaril svojega največjega tekmeca, ki ga bo spremljal do konca poti.
Eden ključnih vidikov filma je ustvarjanje okolja, kjer se občinstvo lahko vživi v like in njihove stiske – 100 metrov to izvede popolnoma, ne le s prikazom pritiska tekmovanja, temveč tudi z osupljivo animacijo in neverjetno podrobnimi ilustracijami. Čeprav sama animacija nikoli ni dovolj za dober film, tehnika „rotoskopiranja“ tukaj resnično nadgradi izkušnjo dirke, predvsem med finalom državnega prvenstva, kjer vas delo kamere in počasni posnetki v dežju prepričajo, da v teku sodelujete tudi sami. Če ob teh prizorih ne boste prikovani na zaslon, potem gledanje tekmovanj verjetno ni za vas. S filmom se bodo poistovetili vsi, ki so se kdaj znašli v konkurenčnem okolju (v službi ali pri hobiju), se počutili preobremenjene s pričakovanji okolice ali se spraševali o smislu vztrajanja na določenem področju. Morda ne gre za najbolj izvirno družbenokritično sporočilo in obstajajo drugi animeji, ki so razvoju te teme posvetili več časa (predvsem Ping Pong Masaakija Yuase). Po drugi strani pa je uspešno zapakiranje tako kompleksnih tem v samostojen film z dobrim tempom dosežek sam po sebi. Noro drzni koti kamere in nenehno gibanje so včasih morda malce pretirani, vendar vse to ne pokvari splošnega učinka zgodbe.
Sledi del recenzije, ki bolj podrobno razkriva vsebino: Čeprav je nekaj pozornosti in prepletanja tem posvečeno tudi stranskim likom, največ časa preživimo s Togashijem. On in Komiya imata zanimivo nasprotni si življenjski poti. Komiya začne na dnu, gara le za tek in postaja vedno boljši, medtem ko odrašča v odraslega atleta, pri tem pa zanemarja vse drugo v življenju, vključno s fizičnim in duševnim zdravjem. Togashi začne na vrhu, ko mu tek pomeni vse, dokler ne podleže pritisku; njegovi rezultati začnejo upadati in na koncu je prisiljen razmišljati o upokojitvi (njegov izpad na igrišču je pretresljiv). Za Komiyo je tek sprva predstavljal obliko eskapizma, ki je sčasoma le še rasla, medtem ko je Togashiju tek nudil vse slabše zavetje, bolj ko ga je dohajal pritisk. Omeniti velja, da sta bila oba deležna slabega mentorstva (če obstaja bolj destruktiven nasvet, kot je zanemarjanje duševnega zdravja v prid rezultatom, ga še nisem slišal), a sta se na koncu oba spopadla s pravimi vprašanji. Togashi pomaga Komiyi spoznati, kako pomembno je teči zase. Ko se zadnja tekma konča, zmagovalec ostane neznan; vemo le, da oba junaka prečkata ciljno črto z nasmehom na obrazu. Ne vemo, kdo je zmagal na stezi, a zagotovo sta zmagala v življenju, saj je v tistem trenutku vse ostalo postalo nepomembno. Čudovito poetično je, da je v zgodbi o rezultatih najboljši izid tekma z neznanim koncem in tekmovalca, ki “zmagata” brez ozira na zmago.
Ena izmed mnogih grdih resnic sveta je, da bo vedno obstajal nekdo, ki vas bo premagal v tem, kar imate najraje. V širšem smislu bi se morali s svojimi interesi ukvarjati zaradi sebe, ne glede na to, komu boste s tem ugodili. In tako kot pri Togashiju in Komiyu, je največja zmaga, ki jo lahko dosežete, zmaga v življenju – da izkusite vse vredno, kar ponuja, ne glede na to, kako kratko traja ... pa četudi le toliko časa, kot je potrebno za tek na 100 metrov.
Ocena: 4/5
- Filip
