KULTura
Če govorimo o drugačnosti, je le malo področij, kjer bi ta domovala tako udobno kot v umetnosti. Ustvarjalnost je svet, ki je – prav tako kot svet avtizma – svoje lastno vesolje. Kvaliteta obeh je, da nas izzivata v tem, koliko smo sposobni razširiti meje svojega sveta, da bo v njem prostor tudi za nekaj doslej neznanega, videnega na nov, drugačen način.
Zahvaljujemo se avtoricam in avtorjem za prijazno dovoljenje za objavo pesmi oz. odlomka, izbranih za uvod v rubriko KULTura.
Maja Vidmar
IZAK
Kadar Izak spi,
mu pokrivam perutničke,
ga gledam, kako diha,
in ga voham,
kakor da je moj.
Ko mi Izak maha,
ga svarim čez cesto
in trepečem,
kakor da je moj.
Ker ga spuščam,
ko trikrat potrkam,
ga spuščam vsak dan
med zveri.
Kako naj rečem,
kakor da mi je vseeno,
Izak, pridi, greva
na visoko goro.
Kako naj iščem tnalo,
gladko, čisto tnalo
zanj.
Kako naj z nožem,
kakor da mi je vseeno,
z golim, sivim nožem
živega, kako naj ga odrežem stran.
Izak, pridi, greva.
Iz zbirke Prisotnosti, Aleph, 2005
Mi pišemo
Filip:
SORODNIKI
Vsi so preglasni in na živce mi grejo,
veliko govorijo, a malo povejo.
Želim si, da obstajal zato bi daljinec,
s pritiskom gumba, da usta zaprejo:
čvekanje, čebljanje težko kot svinec ...
Premor od vseh nikoli predolg.
Namesto bodrenja rajši bi molk.
Hlastam za tišino, ko telo bi spustilo
privezan teret iz frustracije vzet,
da končno tut meni b'se lepše godilo.
Nikoli povprašano, a izraženo mnenje,
praznih nasvetov za polno življenje.
Ob vsakem kosilu prežveči se dramo!
Činitve en drugih edino čaščenje,
saj kolektivno se sploh ne spoznamo.
Pa vendar si človek ne izbere družine.
Cenite jo, dokler njen čas ne mine:
brez tega vodila čez čas vam bo žal,
saj ni ga več'ga trpljenja človeka
kot tist'ga, ki sam je na zemlji ostal.
Orlando Stepančič:
POLETJE
Ko nastopilo je poletje,
takrat začne se ptičje petje.
Takrat imamo zelo dolg dan,
daljša noč pa se je že umaknila stran.
Dnevi toplejši so že takrat,
kje tudi dežuje, vendar le malokrat,
dež pa je dober tudi za živali,
saj vsa živa bitja ga bomo potrebovali.
Tudi avtisti gremo na počitnice poleti,
saj ves stres iz službe je treba zatreti.
Poletje pa enkrat mimo odide,
takrat pa avtist spočit na delovno mesto pride.
JESEN
Ko je jesenski čas prišel,
je poletni odšel.
Kakšni avtisti si v septembru še podaljšajo dopust
ali pa v trgovinah izkoristijo popust.
Nato pa tudi kostanj pride,
Kar avtistu sigurno ne uide,
vendar kaj ko le jeseni je sezona,
kar za avtista zaradi gneče je prava koma.
Nato pa tudi kostanj pride,
kar avtistu sigurno ne uide,
saj sezona je le jeseni
In če avtist k osebi drugi noče nobeni.
Jesen pa ima še druge prednosti,
kakšne od teh so kar velike vrednosti.
Na primer to, da pada temperatura
in da zaradi krajšega dne se menja ura.
Mi pišemo
Ana Vida:
AVTISTIČNA IN ARTISTIČNA
Glasba je že od otroštva spremljevalka mojega življenja. Spominjam se tretjega razreda, ko smo z učiteljico Karmen vsako prvo uro pouka prepevali ob zvokih njene kitare. Že takrat sem začutila, da glasba ni le prijetna dejavnost, temveč prostor, kjer se lahko sprostim in začutim varnost. V četrtem razredu sem na televiziji odkrila glasbeno serijo, ki je znala pomiriti celo moje najhujše izpade.
Pozneje, v osmem razredu, sem mamo prosila, naj me vpiše v glasbeno šolo. Dve leti sem obiskovala solo petje, ob tem pa sem začela pisati besedila, ki so se pogosto prepletala s poezijo. Tako so se rojevale pesmi – drobci moje notranjosti, ki sem jih znala izraziti šele skozi umetnost. Glasba je postala temelj, na katerem sem gradila svojo ustvarjalnost. Ob poslušanju sem začela risati, kmalu pa so se pojavile še druge oblike ustvarjalnega izražanja. Kot se menjajo letni časi, se spreminjajo tudi moje hiperfiksacije – od kvačkanja do podaljševanja nohtov.
Umetnost mi ni pomenila le veselja, temveč tudi varen prostor. Kadar besede niso dohitele mojih občutkov, sem jih ujela v melodijo, barvo ali obliko. Svet je zame pogosto preglasen, prehiter in prenasičen, a ustvarjanje mi omogoča, da ga prevedem v nekaj, kar razumem in kar lahko delim z drugimi.
Moje hiperfiksacije niso le kratkotrajne obsesije, kot bi jih morda opisali drugi. Zame so vrata v svet raziskovanja in ustvarjalnosti. Vsaka me zaznamuje in pusti sled, kot poglavje v osebni kroniki mojega življenja.
Biti avtistična in artistična pomeni doživljati svet globlje. Zvoki, barve, dotiki in čustva me pogosto preplavijo z intenzivnostjo, ki je lahko naporna, a hkrati rodovitna. Iz te občutljivosti se rodi moja umetnost. Naučila sem se, da je prav tisto, kar me dela ranljivo, hkrati tudi moj največji vir moči.
Ustvarjanje mi omogoča, da se sprejmem takšno, kot sem. V njem najdem pot do sebe, pa tudi most do drugih. V tem smislu je umetnost moj jezik – in avtistična občutljivost moja melodija.
Čeprav svet pogosto zahteva prilagajanje in maskiranje, sem spoznala, da mi ni treba skrivati svojega doživljanja. Moja avtistična drugačnost in moja umetniška ustvarjalnost se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta – in prav v tem prepletu je moja edinstvena moč.
Ste že prebrali prvi dve številki e-Glasa?
Če ju še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnjih številk našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.