KLEPeTaLnIcA
Ste v dvomih, kako pristopiti k drugačni osebi, kako se odzvati v situacijah, ki jih niste vajeni, kaj storiti, če nastane napet položaj, ker se v bližini avtista ne znajdete? Ali pa ste morda sami zaznamovani z drugačnostjo in bi radi nasvet? Rubrika KLEPeTaLnIcA ponuja v razmislek mnenja tako avtistov kot t.i. nevrotipikov, med njimi staršev, sorodnikov ter druge vrste sopotnikov avtistov, ki morda niso strokovnjaki, zato pa imajo izkušnjo 24/7 – ta se odraža v drugačnih oblikah razmišljanja, reagiranja, sočutenja, ki vam lahko pomagajo izoblikovati vaše lastno stališče. Kar pogumno z besedo na dan – za nas ni »čudnih« vprašanj! Pošljite jih na el.naslov: info@empatorij.si
Prvo vprašanje:
"Kdaj mislite je najboljši čas, da svojemu prijatelju/prijateljem sporočiš, da imaš avtizem? Mogoče je bolje ostati tiho in nič reči, če se v redu razumeš z njimi in če te nobeden direktno ne vpraša: "A maš ti kako diagnozo?". Ampak kaj pa, če na plano pridejo žaljive šale na račun avtistov (osebno me šale ne motijo, dokler ni žaljive konotacije)? Ali ustaviš pogovor in opozoriš: "Ej, kakšen problem imaš z avtisti? Jst sem tudi avtist!" ali si tiho in upaš, da niso mislili resno in te bodo vseeno sprejeli takega, kot si?"
Filip, 25 let
Najbolje je spregovoriti čim prej, da se stvari kar takoj razčistijo in da neumestne šale na račun avtistov sploh ne najdejo časa in prostora, da bi vzniknile. Avtist, ki sam pove, da je avtist – to je dobra popotnica; nagovorjeni takoj podvomi, da bi bilo to čisto res, predvsem pa postane radoveden (mislim, da bi večina reagirala tako). Pripravljenost govoriti o tem (seveda z obeh strani) je tu bolj pomembna kot avtizem sam.
Barbara, 62 let
Če gre le za diagnozo, in se ti ne zdi pomembno, tega morda res ni treba sporočiti. Če pa je avtizem vpleten v vsakdanjik, na primer, če imaš status invalida, ali pa se ukvarjaš z osveščanjem, predavaš in podobno, bo stvar slej ko prej prišla na dan naravno. Lahko si imetnik brezplačne kartice za prevoze in vzameš prijatelja kot spremljevalca na avtobus, da se zastonj pelje še on. Morda bi rad pojasnil kakšno plat svojega obnašanja, da bi te prijatelji razumeli. O tej temi pišeš za časopis in pogovarjate se o hobijih. Ali pa delaš v invalidskem podjetju, pogovarjate se o službah, prijatelje zanima, kako si prišel do take pozicije in poveš. Vse to so primeri, kjer se kar tako spotoma razkriješ. Sama na tak način povem za avtizem normalno in sproščeno. Informacija je bila vselej tako potem tudi sprejeta. Ne svetujem skrivanja enega dela svojega življenja, zato da bi bil sprejet. Nikakor pa ni potrebno odpirati te teme sam od sebe, samo zato da ljudje vedo, da si avtističen, če ne želiš. Svetujem kratko analizo brez premlevanja pri sebi, ali je informacija za odnos med tabo in sogovorcem koristna, kaj je cilj sporočanja.
Če pogovor res teče prav o diagnozah, in ti je neprijetno, lahko poveš tudi za kakšno drugo, če jo imaš. Če se ne želiš izdati, pa bi bil rad bolj direkten, ti ni treba biti tiho. "To je osebno, modra kdaj drugič o tem," naj bi bil normalen del odnosa.
Če te ljudje poznajo in ne sprejmejo ene besede na a, jim je treba dopovedat, da je vse OK. Če ne sprejmejo vsebine te besede (tvojih značilnosti, tvoje narave), pa ne more iti za tesen, prijateljski odnos. Biti tiho in upati je nekaj, kar jaz počnem le pri enkratnih ali sporadičnih srečanjih z znanci in neznanci (in ne prijatelji), če res ne gre drugače.
V glavnem, moj recept je samozavest, odločnost in gojenje spretne uporabe bele laži. Dve stvari, ki se mi nikoli ne zdita v redu, je prava laž – reči, da avtizma nimam, ali ostati tiho takrat, ko padajo žaljivke.
Aliasa, 25 let
Kdaj povedati, da imaš avtizem?
Povedati ali ne – to je skorajda Shakespearjevsko vprašanje: biti ali ne biti? A v resnici gre za povsem osebno odločitev in presojo.
Res je, da sta komunikacija in socialna presoja pogosto izziv za osebe z avtizmom – vendar pa tudi tako imenovane nevrotipične osebe niso imune na te težave. Zato je nasvet pravzaprav univerzalen: če te prijatelji sprejemajo takšnega, kot si, ni nujno, da jim takoj poveš. Pogosto je lažje spregovoriti šele takrat, ko se ob njih počutiš varno in jim zaupaš.
Če pa kdo reče kaj žaljivega o avtistih, lahko jasno in mirno poveš:
»Ej, samo da veš – jaz sem tudi avtist. Take fore niso kul.«
Ni treba biti jezen, dovolj je, da pokažeš, da te takšne izjave lahko prizadenejo. A če se v tistem trenutku raje umakneš in ostaneš tiho, je to povsem v redu. Naredi tako, kot čutiš. To bo prav.
Ogard, 65 let
Najboljši čas za kratko informacijo prijatelju o svojem avtizmu je po moje takoj oz. ob prvi priložnosti, saj bo tako prijatelj takoj informiran. Tako bo tudi za v bodoče, če bo vpričo tebe karkoli rekel na račun avtistov, veljalo, da je bil opozorjen.
V primeru, da bi ostal tiho in ga na svoj problem ne bi opozoril, bi bil v bodoče, ko bi debata zašla na to temo in bi kdo v okolici izrekel kakšno žaljivko na račun avtistov, izpadel kriv jaz, saj prijatelja nisem informiral v zvezi z resno diagnozo.
Žaljivke na račun avtistov bi vsekakor ustavil, še posebej, če bi se tako norčevali kakšni znanci.
Orlando, 31 let
Predvidevam, da si v prvi vrsti zanimiv fant z različnimi interesi, znanji in lastnostmi, zato je prav, da te ljudje najprej spoznajo po tej plati. Najbližji prijatelji in sorodniki o tvoji diagnozi zagotovo že vedo, ob vstopu v novo okolje, npr. šolo, študij ali na delovno mesto, v nov športni klub, novo družbo ipd., pa je potreben premislek, kaj reči ljudem, ki so zaenkrat zgolj kolegi, morda bežni prijatelji. Bodi pripravljen, da se bo njihov odnos do tebe po razkritju diagnoze spremenil: najverjetneje bo izgubljena neka spontanost – in tega niti ne smeš zameriti, saj se ljudje ustrašimo in nekoliko umaknemo, če ne vemo, kaj se od nas pričakuje. Povprečen človek o avtizmu ve premalo. Velja pa: kot diagnoza avtist ne pove vsega o tebi, tako tudi trenutna (morda res slaba) reakcija sogovornika ne pove vsega o njem. Če se le da, skušaj nadzorovati svoje razočaranje. Le zakaj bi zgubil dobrega sošolca, sodelavca ali celo prijatelja samo zato, ker se bo na razkritje tvoje diagnoze odzval nenavadno ali o avtizmu govoril kar nekaj? Morda si ga zasačil v neprimernem trenutku – tako bi se namreč zgodilo skoraj zagotovo, če bi v neki družbi na šalo ali opazko o avtizmu ti takoj navrgel: ja ampak to sem jaz. Šaljivec se bo počutil izzvanega in vajin odnos bo zaradi tega na preizkušnji. Konkretno predlagam, da ob zaključku šolanja vstop v nevrotipično okolje odraslih ljudi, ki bo prinesel številne nove situacije in poznanstva, vzameš kot izziv, da vidiš, koliko zmoreš v njem funkcionirati, ne da bi v naprej pojasnjeval, da imaš avtizem in potrebuješ prilagoditve. Šele ko boš videl, da zaradi nečesa res ne moreš obvladovati stresa v sebi, pa le povej osebam iz tistih okolij ali situacij, da je to zate nevzdržno (denimo, da nabijajo radio, da govorijo vsi povprek, podajajo premalo informacij ipd.), ker imaš avtistično motnjo. Svojih težav pa po moje raje ne razlagaj, ko si razburjen ali v afektu, raje počakaj do naslednjega dne ali srečanja in takrat mirno pojasni svoj položaj ter podaj vse potrebne informacije – menim namreč, da ni dovolj, da rečeš: imam avtizem. Sogovorniku je potrebno razložiti, kaj je avtizem in – predvsem – kaj to pomeni v kontekstu vajinega odnosa.
Ivana, 62 let
Moje mnenje je, da je treba to povedati, ko dobiš diagnozo oziroma ko sam uspeš sprejeti in razumeti to diagnozo. Ko razumeš in sprejmeš svojo diagnozo, lažje iščeš prilagoditve, ki ti pomagajo pri funkcioniranju in opravljanju obveznosti, ki jih imaš. Zavedati se moraš svojih sposobnosti, ki jih imaš kot oseba z avtizmom.
Življenje se ves čas spreminja in mi z njim in to je za avtista lahko težka naloga, zato mislim, da si avtist lahko olajša življenje, če pove ter prosi za pomoč in razumevanje, ko meni da pomoč potrebuje. Seveda pa nikoli ne moremo točno vedeti, kakšen bo odziv osebe na drugi strani in zato je vedno možno, da lahko doživimo tudi neprijetno izkušnjo. Sama lahko rečem, da je moj sin imel dvakrat slabo izkušnjo, drugače pa do sedaj vedno dobro in je vedno uspel vse dobro urediti in opraviti. Upam in želim si, da bo dobrih izkušenj čim več in da bo zavedanje o avtizmu in razumevanje avtizma vedno boljše.
Nevenka, 56 let
Pozdravljen!
Avtizem ni nekaj slabega, kar bi bilo potrebno skrivati, je ena od tvojih lastnosti, ki te v kombinaciji z drugimi dela edinstvenega.
Predvidevam, da si napet in živčen, če ga želiš skriti, zato predlagam, da z razkritjem ne odlašaš.
Morda ni potrebno, da takoj omeniš avtizem. Lahko poveš, da imaš težave s senzorno preobčutljivostjo ali pa da ti je včasih težko načeti pogovor. Morda na koncu pogovora vprašaš, če si preveč govoril in dodaš pojasnilo, da ko govoriš o temi, ki te zanima, ne opaziš, da dolgočasiš poslušalca.
To je le nekaj iztočnic, ki jih lahko uporabiš, da načneš pogovor o avtizmu, potem pa dobro poslušaš, kaj ti sogovornik pove. Na podlagi slišanega se boš lažje odločil, kako nadaljevati.
Na misel mi prihaja dogodek izpred 40 let, ko nas je skupinico mladih v svoje stanovanje za nekaj dni sprejela starejša gospa. Pri prvi večerji je eden izmed nas gostiteljici povedal: »Oprostite, danes popoldan sem že precej pojedel. Poleg tega ne jem mesa, zato bom samo malo krompirja in zelenjave. Sledil je kratek pogovor o njegovih prehranjevalnih navadah in zadeva je bila rešena. Vem, da sta se v naslednjih dneh še večkrat pogovarjala o vegetarijanski prehrani in si izmenjala kar nekaj receptov.
Za konec pa še nekaj mojih spoznanj:
- kanček humorja je vedno dobrodošel, da sprosti morebitno zadrego,
- ni pomembna količina ampak kvaliteta,
- pravi prijatelj te bo spoštoval takšnega kot si.
MM, 57 let
Moje mnenje je, da je zelo odvisno od situacije, in ker pa je samo vprašanje sestavljeno, bo ta odgovor v točkah.
1. Če so to ljudje, ki ti jih je predstavil tvoj prijatelj: kdorkoli te je predstavil, verjetno ve, kakšna oseba si ti in tudi ti novi prijatelji, tako da se ni treba preveč sekirati (lahko se posvetuješ s svojim prijateljem, mogoče pa je tudi on sam v naprej to povedal). Najbolje je, da ne poveš takoj, ko jih spoznaš; ne ker bi moral to skrivati, ampak ker je to vseeno neka stvar, ki močno spremeni pogled na osebo (posebej, če je edini vir informacij o avtizmu TV). Prej kot slej se boš verjetno šalil s svojim prvotnim prijateljem o diagnozi, tako da bodo takrat izvedeli. Lahko pa jim tudi poveš po nekaj mesecih prijateljevanja. Kako pa to narediš, je pa malo odvisno, kakšna je oseba: lahko narediš resen pogovor ali pa samo kot vmesno informacijo.
2. Če je to neka nova oseba, ki si jo spoznal na internetu ali pa kaj podobnega, si vzameš več časa. To pa ne samo zato, da te ima on boljšo možnost spoznati (da ne bo preveč težav s predsodki), ampak da imaš tudi ti možnost spoznati njega (ali je dejansko vreden tvojega časa).
3. Večina ljudi bo tudi opazila, da si »čuden« in če te vprašajo, lahko mirno poveš, da imaš diagnozo. Ne predlagam laži, ker prej kot slej bo prijatelj izvedel za diagnozo in laganje ni najboljši pokazatelj prijateljstva.
4. Kar se tiče šal, dokler niso mišljene kot nekaj slabega, so lahko dober način, kako povedat za svojo diagnozo. Če pa so nekaj slabega se je pomembno vprašati, ali to govorijo iz svoje ignorance ali res mislijo, da smo takšni. Nato pa se je tudi potrebno vprašati, če res hočeš imeti take prijatelje (če se kdo žaljivo šali iz nekoga na vozičku in je to tretirano kot moralno slabo, potem ne vidim razloga, zakaj to ne bi veljalo tudi za druge oblike invalidnosti ali drugačnosti). Hkrati tudi razumem, da je težko dobiti prijatelje, ampak se mi zdi bolj pomembno, da si najdeš ljudi, med katerimi se boš počutil varno (če jih opozoriš, da to, kar govorijo, ni prav in te ignorirajo in se ne trudijo spremeniti ali vsaj malo izobraziti, se mi ne zdijo kot ljudje, s katerimi bi se družil).
Na splošno bi rekla, da počakaš nekaj mesecev (tako da se približno poznata, ampak da ne gre cela stvar že pregloboko), ampak nikoli tega ne skrivaš (ne lažeš; se ne pretvarjaš, da ti je nekaj všeč, ker pač iščeta skupne interese). Pomembno je, da se prilagajaš drugim (pač ne vedo vsi, kaj delati z avtistom in te bodo verjetno veliko spraševali), ampak se morajo tudi drugi enako prilagajati tebi in če tega nočejo, potem se tudi tebi ni treba (pač prijateljstvo ne bo delovalo in bo v najslabšem primeru enostransko in izkoriščevalno).
Sara D, 21 let
Drugo vprašanje:
»Kaj je meltdown pri osebah z avtizmom, kako bi prevedli besedo meltdown in prosim, da svoj odgovor nekoliko razložite.«
MM
Kaj je “meltdown” – avtistični zlom?
Meltdown je močna reakcija na preobremenjenost – ko je vsega enostavno preveč. To vključuje tudi senzorične dražljaje (zvok, svetlobo, dotike), ki postanejo nevzdržni in povzročijo notranji stres. Navzven se lahko kaže kot izbruh jeze, jok ali umik, a v resnici gre za trenutek, ko oseba preprosto več ne zmore.
Če si priča takšni situaciji ali si v odnosu z osebo, ki doživlja zlom, je pomembno:
da ne povečuješ pritiska z obsojanjem ali negativnimi komentarji,
da osebi pustiš prostor in mir; ko se umiri, jo lahko nežno vprašaš, ali ji lahko kako pomagaš.
Ogard, 65 let
Zdravo. Kot avtist se ne znam postaviti v vlogo zunanjega opazovalca, tako da se bom omejil le na avtistično perspektivo. Ta izraz je po mojem mnenju neprevedljiv in bi ga bilo težko sloveniti, ker gre za pojem, ki je bil izposojen iz nuklearne fizike in je že v angleščini velik izziv za razlago. Če bi res moral najti izraz, ki bi bil vsaj dovolj podoben, bi izbral »sesutje živčevja zaradi preobremenitve«. Če vam je že sama izgovorjava tega naporna, je to zato, ker bolj primernega izraza v slovenščini NI. Osebno bi verjetno uporabil izraz »preobremenitev«, a se zavedam, da to ni točen opis.
Filip, 25 let
Sama besede meltdown nisem povezovala z avtizmom, dokler nisem – relativno pozno v svojem življenju – spoznala oseb z avtizmom ter njihovih sopotnikov. Opazila pa sem, da se v tem okolju ta beseda včasih uporablja kar preveč zlahka – tudi za nekaj, kar je vsaj meni podobno najstniškemu izbruhu, npr. tudi za burno reakcijo ob nestrinjanju med avtistom in avtoriteto, ali ob grdem izpadu, ker stvari ne gredo po pričakovanjih ipd. To me je zmotilo. Avtistični meltdown je namreč izredno resno stanje, ki zahteva posredovanje strokovnjaka ali vsaj res strokoven nasvet, kako postopati. Površna raba te besede s strani nas, staršev osebe z avtizmom, pa je problematična, saj s tem avtistu dajemo občutek, da je pri njem vse avtistično: tudi ko je pač razdražen, preglasen, zavrača sodelovanje, se trmasto ne strinja ipd. Takrat je tudi za starša koristno, če o tem razmišlja kot o vzgojnem problemu, ne pa da obupa in reče: ah, tipičen avtistični meltdown, nimaš kaj. Tudi najstniški aspi namreč potrebuje omejitve in vzgojo. Meja med meltdownom in nevzgojeno predrznostjo, ki brez dvoma obstaja med avtisti, je sicer nejasna, a se je o nji koristno ves čas spraševati. Eno je skoraj nespremenljivi del avtizma, drugo vzgojna napaka staršev.
Ivana, 62 let
Dejstva o avtističnem meltdownu: avtistični meltdown ali avtistični zlom je nenadzorovan odziv na preobremenjenost živčnega sistema. Ni vedenjski izpad, temveč fiziološka posledica preveč dražljajev in stresa (npr. močni zvoki, luči, gneča, lakota, pomanjkanje spanja, nezmožnost komunikacije, anksioznost, utrujenost, spremembe rutine ipd.).
Pri osebah z avtizmom je del možganov, ki uravnava zaznavanje in odzivanje (limbični sistem, amigdala), pogosto bolj občutljiv. Ko možgani ne zmorejo več predelati vseh informacij, pride do »preboja« – telesni in čustveni sistem se sesujeta.
Značilni znaki so: kričanje, jok, fizični izpadi (metanje stvari, udarjanje, grizenje, samopoškodovanje), t. i. stimming vedenje (npr. zibanje, vokaliziranje, vrtenje…) ter beg v varno okolje. Med meltdownom oseba ni sposobna racionalnega pogovora ali nadzora nad vedenjem.
Pomembno je, da vemo, da to ni manipulacija ali trma. To je fiziološki zlom.
Pri preprečevanju pomaga predvidljivost, senzorna podpora (npr. uporaba slušalk, odstranimo neprijetne vonje, teksture itd.), vaje umirjenega dihanja, relaksacija in meditacija, umik v varen, umirjen prostor, še pred nastankom meltdowna, če situacija to omogoča.
Osebne izkušnje z meltdownom:
1. Maj: Sedim v dnevni sobi. Gledam na Youtube potovanja po Japonski, Potem zalaja naš pes Alfonzo. Zelo glasno. Zunaj se dere še en pes. Mucka zunaj pred hišo beži. Jaz se zelo prestrašim. Srce mi bije. Roke se mi tresejo. V glavi mi razbija. Kot da bo počilo. Začnem kričati. Včasih brcnem ali udarim z roko po mizi, omari in televiziji. Bežim v svojo sobo. Tam je tema. To mi je všeč. Dajem si težko odejo čez telo. Na glavo dam slušalke. Včasih prižgem svojo relaksacijsko glasbo. Počasi diham. Samo želim, da je mir.
2. Maruša: Nekateri torkovi popoldnevi so videti čisto običajni. Sprehod v bližnjem gozdu, malo počitka, proti večeru pa se usedemo v avto in se odpeljemo v trgovino. Kakšno manjšo, v našem kraju, da ni preveč gneče in zvokov. Vse deluje umirjeno, predvidljivo, ujeto v nek ritem vsakdanjosti. A pri Maju stvari včasih niso čisto preproste. Tudi navaden obisk trgovine lahko v hipu postane preizkus njegove notranje stabilnosti in tudi moje potrpežljivosti in zmožnosti zaznave.
Tisti dan sva šla le po nastavke za zobne ščetke. V trgovini ni bilo preveč ljudi, a tri gospe so se zelo glasno pogovarjale in smejale. In prav takrat se je tudi iz zvočnikov ravno začela predvajati glasna glasba – tista z visokim, agresivnim tonom in kričečimi glasovi, ki kar trgajo zrak. Maj se je ob tem ustavil kot okamenel. Njegove oči so se razširile, prsti so mu začeli trzati, ramena pa rahlo dvignila, kot bi jih telo poskušalo zavarovati samo od sebe.
Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. Zvok je prihajal iz vseh smeri. Nek otrok je začel jokati. Nekdo je ob meni glasno govoril po telefonu. In Maj… Maj ni več zdržal. Z obema rokama se je prijel za glavo, začel hitro dihati, nato pa je zakričal. Tisti krik, ki ni jezen, ni kljubovalen, ampak napolnjen z neznosno bolečino. Včasih ljudje pogledajo z očitki, kot da gre za slabo vzgojo. A ne vedo, da je to zlom, trenutek, ko njegov živčni sistem preprosto ne zmore več.
Jaz sem v tistem trenutku tiho, mirna. Ne govorim preveč, ker vem, da vsaka dodatna beseda samo še poglobi njegovo stisko. Pomagam mu nazaj nadeti slušalke, njegove posebne, mehke, ki jih pozna in jih velikokrat uporablja. Na njegovem telefonu vklopiva mirno relaksacijsko glasbo – tisto, ki si jo je izbral za takšne trenutke: brez besed, samo mehki toni, kot dihanje valov.
Če čuti, da potrebuje objem, mu ga dam, močan, stalen, kot zaščitni ovoj. Večinoma potrebuje le kakšno minuto ali dve, da se umiri. Takrat sem tiho, počakam, da se umiri. Počasi se tudi njegov dih umirja. Roke se nehajo tresti. Sprosti se in nakup lahko opraviva brez večjih težav do konca.
Takrat vem: najin svet ni vedno preprost. A če mu dam dovolj varnosti, predvidljivosti in miru, lahko tudi neurje mine brez večje škode.
Maj, 23 let in Maruša, 50 let
Beseda meltdown nima dobrega prevoda, saj lahko pomeni veliko različnih stvari, ki pa imajo po večini slabo konotacijo. Nekako najboljši prevod je zlom: v angleščini se pogosto pojavi v kontekstu, ko ima oseba mentalni zlom, ki pa je po navadi uničevalen (za predmete v okolici) in glasen (svoja čustva poizkušajo spraviti ven s kričanjem). Pogosto se lahko uporablja tudi v kontekstu, ko nekoga pošljejo na psihiatrijo. Tako da je treba biti pri prevajanju te besede previden, zlasti ko se govori o avtizmu, saj se jo pogosto enači z besedo (sensory) overload.Ta pomeni bolj senzorično preobremenjenost in lahko vodi v meltdown, ampak ta ni enak kot tisti, ki se ga pogosto uporablja pri nevrotipičnih. Na kratko so tri različne možnosti, kako prevesti besedo, pač odvisno od konteksta.
1. Meltdown kot mentalni zlom in se ga tako tudi prevede
2. Meltdown enačen z (sensory) overload in se ga najbolje prevede kot senzorična preobremenitev
3. Meltown kot posledica senzorične preobremenitve, kar pa nima dobrega prevoda in je nekako treba opisati.
To je moje mnenje, ampak nisem anglist ali prevajalec.
Sara D., 21 let
Ste že prebrali prvo številko e-Glasa?
Če je še niste ujeli, vas vabimo k ogledu prejšnje številke našega spletnega časopisa e-Glas, kjer smo skupaj s skupnostjo ustvarili prostor za drugačnost, ustvarjalnost in vključevanje.
Podprite nas tudi z nakupom
Naši nevrodivergentni ustvarjalci pomagajo kreirati zanimive izdelke, ki združujejo umetnost, dekor in uporabne izdelke za dom, telefone, digitalne izdelke. Vse z namenom funkcionalnosti in spodbujanja družbene odgovornosti. Podprite nas z nakupom teh izdelkov.
Hvala, ker ste del naše zgodbe.