POMEMBNOST GLASBE V ŽIVLJENJU AVTISTOV
Glasba velja za univerzalen jezik sporazumevanja in nedvomno predstavlja ključen del življenja mnogih ljudi. Motivira nas, nam pomaga podoživljati spomine in nas – pogosteje kot ne – tolaži. Kot nekdo, ki je tudi sam na spektru, večino svoje energije vložim v maskiranje in sobivanje s pretežno nevrotipično družbo, zato se pogosto zgodi, da pozabim, kako drugače nevrodivergentni ljudje dejansko razmišljajo v primerjavi z drugimi. Ob razmišljanju o vlogi glasbe v lastnem življenju se mi je porodilo vprašanje: ali se lahko glasba uporabi kot čustveno orodje za pomoč avtističnim osebam npr. pri soočanju z žalostjo ali bolečino? Kako se ti odzivi razlikujejo od nevrotipičnih in kakšnim glasbenim preferencam so naklonjeni avtisti, če takšna povezava SPLOH obstaja? Pa poglejmo, kaj sem odkril.
GLASBENA TERAPIJA
Za začetek je treba vedeti, da glasbena terapija dejansko obstaja. Kenneth Bruscia jo je definiral kot refleksivni proces, v katerem terapevt pomaga klientu optimizirati njegovo zdravje s pomočjo sprememb, ki jih sprožijo glasbene izkušnje in terapevtski odnosi, oblikovani skozi njih. Običajno se izvaja individualno, lahko pa tudi v skupinah ali ob prisotnosti družinskih članov (npr. staršev). Najpogostejše tehnike vključujejo glasbeno improvizacijo, petje, vokalizacijo ter poslušanje žive ali posnete glasbe. Sam proces poslušanja pogosto vključuje tudi izbiro glasbe, ki se klientov dotakne na osebni ravni z namenom, da razmišljajo o težavah in asociacijah, ki jih ta glasba spodbudi.
Ali je, torej, glasbena terapija koristna za avtistične osebe? Na kratko: da! Raziskave kažejo, da glasbena terapija pripomore k izboljšavi tako neverbalne kot verbalne komunikacije (npr. pomaga posameznikom pri povezovanju z drugimi in učinkovitem deljenju svojih občutkov), vedenjskih veščin (npr. vzajemno vedenje) in družbenih interakcij (tako v terapevtskem okolju kot v vsakdanjem življenju). Na primer, pregled študij iz leta 2014 je pokazal, da je pri 57 udeležencih skozi tri študije približno tri četrt udeležencev v skupini z glasbeno terapijo na koncu doseglo boljši uspeh v družbenih interakcijah (kar zadeva splošno interakcijo) od povprečja v kontrolni skupini. Posodobitev prejšnjega pregleda študij iz leta 2022 je še dodatno potrdila pozitivne učinke glasbene terapije in njeno varnost, predvsem pri povečanju samozavesti (ki se je lahko ohranila celo mesece po terapiji) in kakovosti življenja, pa tudi pri zmanjšanju resnosti simptomov avtizma.
Poleg tega igra glasba veliko vlogo pri uravnavanju razpoloženja. S pomočjo glasbe avtistične osebe pogosto poskrbijo, da glasba ustreza njihovemu trenutnemu počutju ali pa izboljša njihovo razpoloženje. Obstaja celo metoda, znana kot “Iso princip”, ki deluje na podobnem principu: S pomočjo glasbe se klienta najprej poveže z njegovim trenutnim počutjem, nato pa se ga s postopnim spreminjanjem glasbe privede k želenemu, pozitivnemu razpoloženju. Glasbena terapija lahko zmanjša tudi pogostost samopoškodovalnega vedenja (npr. z vibroakustično glasbo), fizičnega nemira, tesnobe in depresije. Čeprav takšna terapija pomaga vsem, je pri avtističnih osebah lahko še bolj učinkovita, čeprav so rezultati odvisni od posameznika in vrste specifične metode.
ŽALOVANJE
Ker glasba deluje kot orodje za boljšo interpretacijo, komunikacijo in naslavljanje čustvenih potreb, je lahko tudi dragocena pomoč pri soočanju z žalostjo in izgubo. Izguba ljubljene osebe je ena največjih življenjskih preizkušenj in avtisti se lahko za soočanje s tem zatečejo k številnim mehanizmom: od ritualov in eskapizma do “stimminga“ (samostimulacije) in logičnega procesiranja v (njim bolj prijetni) osami. Deborah Lipsky v svoji knjigiKako osebe z avtizmom žalujejo in kako pomagatinavaja, da so primarni shajalni mehanizmi avtistov logika, predvidljivost in rutina. Vsebina knjige celo nakazuje, da naj bi bilo osredotočanje na dejstva in obnovo reda učinkovitejše od čustvenih ali senzoričnih intervencij, kot je glasba.
Kljub temu ima glasba kolosalno prednost: ni omejena z verbalno komunikacijo in ni obsojajoča. Ker se celo nevrotipični odrasli pogosto izogibajo neprijetnim čustvom in jih težko izražajo, je to za avtiste, ki imajo težave z verbalno komunikacijo, še toliko težje. Glasba kot taka lahko pomaga avtistom pri procesiranju notranjih dilem in povezavi s čustvenimi stanji, ki bi jih sicer bilo pretežko opisati ter v bistvu služi kot most med procesiranjem žalosti in njenim besednim izražanjem. Ne samo da glasba lahko deluje kot čustveni katalizator, temveč lahko služi tudi za vedenjsko intervencijo, če so okoliščine preobremenjujoče. Allison Rayburn v svoji tezi iz leta 2013 npr. opisuje primer devetletnega dečka, ki je s pomočjo glasbene terapije prebrodil cikel žalovanja po smrti svojega očeta. S pomočjo glasbenih metafor iz Vojne Zvezd se je prenehal izogibati žalovanju, se z njim soočil in te občutke doživel skupaj s svojo družino.
GLASBENE PREFERENCE IN PRISTOP H GLASBI: RAZLIKE MED AVTISTI IN NEVROTIPIČNIMI LJUDMI
Številne študije kažejo, da avtistične osebe niso tako drugačne od nevrotipičnih, ko gre za uživanje v glasbi. Ena izmed osnovnih funkcij glasbe v vsakdanjem življenju nevrotipičnih odraslih je spreminjanje oz. popestritev razpoloženja, kar, kot je bilo raziskano zgoraj, velja tudi za avtistične ljudi. Avtisti imajo neokrnjeno čustveno odzivnost na glasbo in prepoznajo čustvene kategorije enako dobro kot drugi, čeprav imajo morda težave pri besednem opisovanju teh odzivov (kar lahko velja tudi za visoko funkcionalne avtiste). Pri odraslih z avtizmom so njihovi opisi glasbenih izkušenj pogosto bolj usmerjeni v notranja stanja vzburjenosti (angl. »arousal state«) kot v zunanji čustveni jezik (razpoloženje). Glasba lahko tudi postane poseben interes, pri katerem se posameznik globoko poveže z določenimi pesmimi, glasbenimi skupinami in žanri, kar lahko postane njegov primarni način povezovanja z drugimi. Hiperfiksacije so z razlogom vseprisotna tema razprav o avtistih. Ravno pri socialni rabi glasbe pa se skupini lahko razlikujeta: študija iz leta 2013 nakazuje, da mladostniki z avtizmom manjkrat posežejo po glasbi za povezovanje z vrstniki - ali za druge družbene interakcije - kot nevrotipični mladostniki.
Glasbeni okusi so subjektivni, kar pomeni da jih nima smisla nevrotipično in avtistično kategorizirati, vsaj kar se tiče glasbenih preferenc. Obstaja le peščica študij o glasbenih preferencah in vse kažejo na raznolikost okusov v obeh skupinah. Po drugi strani pa nekateri podatki namigujejo, da imajo nižje funkcionalni avtisti raje prijetno (konsonantno) glasbo kot disonantno glasbo. Mnoge študije so ugotovile, da znatno večje število avtistov - v primerjavi z njihovimi nevrotipičnimi vrstniki - raje posluša klasično glasbo, kar pa vzbuja skrb o potencialni pristranskosti. V nekaterih primerih se je naklonjenost klasični glasbi sicer razvila že v otroštvu, vendar obstaja tudi druga možnost: v isti študiji iz leta 2013 sta navedena dva glavna razloga, zakaj mladostniki poslušajo glasbo, in to sta zadovoljitev čustvenih potreb ter predstavljanje lastne podobe zunanjemu svetu. Glede na to, da so osebe z avtizmom na splošno manj nagnjene k prilagajanju in ugajanju določeni podobi vrstnikov, je mogoče, da so avtisti manj podvrženi pritisku, kaj “bi morali” poslušati (oz. pritisku naj ne priznajo, da poslušajo klasično glasbo).
OSEBNA UPORABA IN RAZMISLEK
Nekje proti koncu zbiranja gradiva za pisanje tega sestavka sem ugotovil, da že lep čas podzavestno uporabljam velik nabor terapevtskih elementov glasbene narave. Glasba mi najpogosteje pomaga pri uravnavanju razpoloženja (predvajam si glasbo, ki se ujema z mojim trenutnim počutjem), pomaga pa mi tudi pri učinkovitejšemu izražanju občutkov in vključevanju v družbo (prek deljenja glasbe). Glasbo imam namreč bolj rad kot ljudi, tako da mi je izražanje občutkov skozi glasbo zelo domače, pa naj gre za spomine na izgubo ljubljene osebe (velja tudi za razmerja) ali cenjenje srečnih trenutkov. Poleg tega mi poslušanje glasbe pomaga pri blažitvi stresa in tesnobe s pomočjo ustrezne izbire pesmi in mirnega okolja. Če tekom celodnevnega dela oz. učenja potrebujem odmor, se uležem na posteljo, zaprem oči in vsakič poslušam isto desetminutno pesem. Poleg tega mi poslušanje sproščujoče, klasične, ambientne ali folk glasbe prav pride, ko se moram spraviti v delovni pogon.
Zdi se, da glasba zame deluje bolj kot katalizator, saj mi pomaga izločiti depresivne misli in čustva skozi jok ob pesmih, za katere vem, da me bodo spravile v takšno razpoloženje. Lažje mi je ohraniti dobro počutje kot pa ga popraviti takrat, ko sem slabe volje. Toda samo po sebi je poslušanje glasbe redkokdaj dovolj, da mi popravi res slabo razpoloženje (npr. ko sem preobremenjen ali besen); takrat se moram zanesti na prijatelje in družino. Prav tako glasba ne deluje, ko sem v hrupnem, nenadzorovanem okolju ali, ko sem v bližini ljudi, ob katerih ne morem funkcionirati. Kljub temu si življenja brez glasbe ne morem predstavljati in njena neizbrisljiva vloga s širjenjem moje glasbene razgledanosti postaja vse večja. Uživajte v poslušanju glasbe!
- Filip
Viri po vrsti (za tiste, ki se želijo poglobiti v omenjena čtiva):
1) Bruscia, Kenneth: Defining Music Therapy (3rd Edition). Barcelona Publishers 2014.
2) M. Geretsegger, C. Elefant, K. A. Mössler, C. Gold: Music therapy for people with autism spectrum disorder. Cochrane Database Syst Rev.2014, 2014(6).
3) M. Geretsegger, L. Fusar-Poli, C. Elefant, K. A. Mössler, G. Vitale, C. Gold: Music therapy for autistic people. Cochrane Database Syst Rev.2022, 5(5).
4) Heiderscheit, A. Madson: Use of the Iso Principle as a Central Method in Mood Management: A Music Psychotherapy Clinical Case Study. Music Therapy Perspectives 2015,33(1), 45–52.
5) Lipsky, Deborah: How People With Autism Grieve, and How to Help: An Insider Handbook. Jessica Kingsley Publishers 2013.
6) Rayburn, Allison: A phenomenological inquiry into systemic music therapy to accompany the grief journey of a boy with high functioning autism. Hayes School of Music 2013.
7) Bhatara, E.-M. Quintin, E. Fombonne, D. J. Levitin: Early Sensitivity to Sound and Musical Preferences and Enjoyment in Adolescents With Autism Spectrum Disorders. Psychomusicology: Music, Mind, and Brain2013, 23(2), 100–108.
