Prostovoljstvo je eden najpomembnejših vsebinskih gradnikov mojega življenja. Večino svojega dela imam priložnost opraviti na ta način. Po šestih letih in sodelovanju s sedmimi organizacijami lahko rečem, da me drži pokonci in mi daje smisel. O tem nisem še nikoli pisala, letos pa je čas. Prispevek je lahko vpogled v vsakdan nekoga, ki se dolgoročno na tak način skoraj dnevno vključuje v družbo, ker mu to najbolje odgovarja. V vsem tem času sem spoznala nešteto izjemnih posameznikov, mentorjev, prijateljev, dobrih sodelavcev in se naučila dragocene stvari.
Razmisleki
Res je, da sem se za takšno življenje odločila tudi zaradi svojega nevrotipa in ker nisem prišla do zaposlitve. Kaj pa to prinaša za sabo? Medtem ko sem sama pri sebi zadovoljna, se soočam z različnimi odzivi drugih.
"S čim se sicer ukvarjaš?" To je tisto neizogibno vprašanje, ki ga ob spoznavanju novega človeka vidim kot zavirajoč vlak, ki se mi mogočno in počasi približuje - nekdanji strah in trepet, še posebno če imaš izkušnjo z neodobravanjem v družini. Mnogo nevrorazličnih je nezaposlenih in marsikoga bi zelo presenetilo, koliko znotraj te skupine nas je samostojnih na drugih področjih v življenju, pri službi pa se zatakne. Tudi jaz je nimam. Zato vnaprej razmišljam, kako odgovoriti na takšna vprašanja. Vzroki za nezaposlenost niso niti malo preprosti, tudi niso zgolj stvar posameznika in ni jih mogoče opisati na kratko. Nekateri se za to odločimo, nekateri nimamo izbire. Meni je zelo pomembno, da se poskusim definirati in opredeliti, če ne se počutim, kot da nisem nihče - nisem niti redno zaposlena niti po statusu brezposelna, prav tako ne ocenjena kot nezaposljiva, ves čas pa sem delavec. In hkrati invalid. Že misel na pojasnjevanje tega neznancu je naporna. A tudi zamolčati ni najbolj prijetno. Težko pa bo kdorkoli sprejel krajši odgovor o prostovoljskem delu.
Ko si torej ljudje tekom prvega pogovora na hitro izmenjajo informacije o tem, s čim si polnijo čas, ki nam je dan, in služijo kruh, se ne zgodi se nič pretresljivega. Težko rečem, da sem kdaj imela tako izkušnjo. Sama sem zelo socialna in srečujem dosti ljudi, ki vsi od mene pričakujejo nek jasen, razumljiv podatek. A žal ne morem potešiti njihove radovednosti. Odgovoru se nekoliko izmikam. Povzroča mi stisko, saj se mi zdi, da bom posledično zasuta z dodatnimi podvprašanji. Informacije o odločitvi glede oblike dela in delazmožnosti pa so zame zasebne, celo intimne narave in lahko prinesejo neprijetne spomine. Navadila sem se, da na tej točki izrečem stvari, ki pogovora ne bi preveč podaljševale ali zapeljale drugam.
Govorim zgolj o vsebini svojega dela in se tega držim. In če dobro pomislim, kaj ni to tisto, kar je važno? Da nekam odhajam in tam za nekoga nekaj počenjam? Zakaj bi eden drugega tako nadzorovali in se ukvarjali s tem, preko kakšne pogodbe se ta vsebina odvija – kaj piše na papirju. Zdi se, da moram vedno biti nekdo. Biti nekaj. Nekaj reči. Nekaj se je treba spomniti, natrenirati stavke o svoji okrnjeni resnici. Da ne bo kdo vrtal vame in mislil, da se ne trudim. Biti enakovreden in pošten član družbe ter pozabiti na razlike v meni ustvarja neizpodbitno samozavest in zadovoljstvo. Na srečo me ljudje vsaj vse manj sprašujejo, če še študiram. Najbrž zato, ker imam med obrvmi že eno gubo. Ko bom imela dve, pa lahko grem res nazaj v šolo. Pri meni je itak vse zmešano.
Nevrorazlični si želimo delati in prispevati kot ostali. Nekateri se zaposlijo v običajnih ali v invalidskih podjetjih, nekaterim je bolje, če delajo priložnostno in honorarno, kakšno druga oblika prekarnega dela, delo na črno, prek programa socialne vključenosti ... nekateri pa se najdejo v prostovoljstvu. Vsi, ki sem jih spoznala, pa so vsak na svoj način zvesti, marljivi, iznajdljivi, inovativni in željni stika. Vsi si želimo tudi, da bi bila naša odločitev o tem, kako in koliko bomo delali, sprejeta.
Če bomo kot družba govorili o tem, kaj prostovoljstvo prinaša tistim, ki ga opravljajo (zmanjševanje osamljenosti ipd.) ob tem ne smemo nikoli pozabiti, da je v svojem bistvu prostovoljsko delo tisto, ki ga po svoji svobodni volji in brez pričakovanja koristi zase opravimo za druge. Ni prav, da bi skrenili s poti, dovolili, da se tovrstno delo spremeni v svojem bistvu ali pa ga imeli za nadomestek česa, kar ni. Ali to pomeni, da od njega nimamo nobene dobrobiti in o tem ne bi smeli imeti razprave? Ravno nasprotno. O tem se že veliko govori, posebno ko gre za kakšno prostovoljstvo mladih v tujini. Obstajajo tudi strategije za promocijo prostovoljstva. Prav tako ni ne prepovedano ne grešno informirati se med sabo o denarju – na primer o tem, da so brezposelni prostovoljci upravičeni do finančnega dodatka.
Ko pa pomislimo na težjo zaposljivost ali nasploh nezaposlenost in iskanje nekakšnega dela, pride na površje več stvari, o katerih je mogoče razmisliti, več aspektov službe, na katere lahko hitro pozabimo. Kaj prejmemo, razen tega, kar pride na bančni račun? Socializacija, skupnost in povezanost, prevzemanje odgovornosti, občutek moči in samozavesti ob dajanju drugim, okupacijo z neko aktivnostjo, reševanje problemov, užitek, konec koncev tudi pot in sprememba okolja - to je šele začetek pogovora o tem, kaj vse prinaša delo. Ko se enkrat znajdeš brez tega, se šele spomniš, kakšno težo nosi in da se brez tega denar ne sveti več tako lepo.
To vse daje prostovoljstvo meni. Najlepše, kar prinese, pa je tisti cilj, za katerega se organizacija bori, ki te pelje naprej in te privabi v sodelovanje. Skupne vrednote. Zgodba, ki se piše z vnemo in v tebi nekaj prižge. Rad bi dal nekaj od sebe, da bi se napisala in da bi bil zraven tudi ti, ker jo slišiš! Tudi na to se ne sme pozabiti.
Moje poti
Dela sem opravljala ne glede na to ali sem zraven iskala službo, se delovno usposabljala, nad tem obupala, prestajala težke preizkušnje ... Vedno sem v njih našla svoje mesto. Začela sem v manjšem društvu, ki dela na področju nevroraznolikosti. Pomagala sem v administraciji. Z društvom sem se spoznala že pred delom in sami so me povabili v sodelovanje, zato je bilo učenje dela enostavnejše. Ljudi in prostor sem poznala, nova pa je bila samo vsebina dela. Poleg pisarniških opravil sem odvodila delavnico in predavanje ter ugotovila, da mi gresta celo vodenje in govorjenje dobro od rok. Tam sem pridobila zaupanje vase in spoznala, da sem marsičesa sposobna in nobena naloga ni nemogoče težka, le lotiti se je je treba pravilno. Tako sem tudi obvladovala povsem nepredvidljive situacije, premagovala zadržke in ob tem intenzivno trenirala komunikacijske veščine. Dvignila sem kvaliteto svojega življenja in vanj vnesla globino.
Nadaljevala sem z delom v galeriji. Mama, ki je tam razstavljala, mi je pomagala, da sem vzpostavila prvi stik. Naučila sem se, da se lahko prebijem čez elektronsko pošto, telefonske klice in druge oblike komunikacije. Postala sem iznajdljiva, soočila sem se s prodajo in če česa nisem vedela, sem se lahko brez skrbi odločila, kako ravnati.
Sodelovala sem na delavnicah za nevrorazlične, kjer sem se navadila počutiti se udobno ob uporabi različnih načinov komunikacije, tudi brez besed. V zavodu, ki dela na področju politike raznolikosti, sem pomagala pri preprostejših administrativnih nalogah in imela priložnost videti, kaj se dogaja v ozadju in koliko dela je potrebnega, da se dosežejo družbene spremembe.
Sledilo je sodelovanje z organizacijo, ki se posveča otrokom. To je bila moja prva izkušnja, da je bilo vse naenkrat novo in se ni odvilo postopno spoznavanje. Bilo je strašno, šokantno in nato osvobajajoče. Delo sem našla v bazi prostovoljskih del na spletu. Dežurala sem na primer na razstavi in ponujala izdelke za prostovoljne prispevke.
Nazadnje sem se priključila drevesnici. Nikoli prej nisem delala z rastlinami in zdelo se mi je prelepo. Na nek način sem tam našla sebe. Nekatera dela zahtevajo opravljeno določeno izobraževanje. Sama se s takšnim delom nisem srečala, vseeno pa sem si želela opraviti uvodno usposabljanje za prostovoljce. Tako se mi je zdelo prav in resnično bi rada še koga spodbudila, da se ga udeleži. Čeprav sem se ob delu dobro počutila in ga v redu opravljala ali celo obvladala, sem vedela, da bi se rada izobrazila in spoznala z načeli prostovoljstva. Takšno dvodnevno usposabljanje Slovenska filantropija pripravi odlično, ne morem ga prehvaliti, na izviren in domač način te kratko in jedrnato opremi z določenimi znanji. Udeležila sem se tudi izobraževanja za mentorje prostovoljcev, saj sem svoj čas opravljala administrativno funkcijo, podobno tej. Nikoli ne bom pozabila nauka o tem, kakšna umetnost je prostovoljce obdržati. Če znaš z njimi ravnati, je večja verjetnost, da bodo ostali pri tebi – zadovoljna pa bosta oba. Od takrat nase in na druge vedno pogledam v tej luči.
Ustvarjanje rešitev
Nekaj besed bi bilo lepo nameniti samostojnemu ustvarjanju prilagoditev med delom. Niso vedno garantirane, zato je po eni strani težje, kot če bi bila zaposlena. Po drugi strani je lažje, ker ni tako resno in se da vse dogovoriti brez kolobocije. Kar lahko, naredim sama zase. Poskrbim, da bi se dobro počutila, delo opravila kvalitetno in nerada sem komu v napoto.
Zaradi narave svojih primanjkljajev in načina, kako se prostovoljstvo izvaja, lahko večinoma delam, brez da bi izdala svojo nevrorazličnost. Kaj imam v mislih? Če si v običajni službi, se zgodi veliko stvari na hitro in tega ne morem sprocesirati. Prostovoljska dela, ki so v ponudbi, pa so ponavadi že sama po sebi preprostejša dela. Poleg tega imajo organizacije rade svoje prostovoljce in se zavedajo, da je za večino od njih to neka dodatna aktivnost, ki jo opravljajo v prostem času. Zahtevanega tempa in zmogljivosti ne moremo primerjati s pravo zaposlitvijo. Zato znajo biti tisti, ko skrbijo za prostovoljce in ti pokažejo stvari, nekoliko počasnejši, tolerantnejši in ti pridejo nasproti.
Vse pozorno načrtujem. Nič ni mimogrede. Ko sem na primer dežurala, sem izbrala razstavo, kjer ni bilo navala ljudi. Pogledala sem trajanje, čas in lokacijo, se izognila vikendu in popoldanskim uram. Neštetokrat sem pregledala navodila za delo in ob začetku dežurstva poiskala predmete, ki jih potrebujem, jih prijela v roko in si jih ogledala. Pozorno odložila na vidna mesta. Vedno znova pospravila prostor, da me ne bi preveč vizualnih dražljajev zmedlo. Določena dejanja sem vadila v glavi. Moje trenutno delo, kjer se manj kamufliram, ker se ve, da sem avtistična, mi pomeni neko svobodo in varnost. A tudi takšen skrivnosten, naporen način ima svojo prednost. Ima svoj čar! Da ne razlagam svoje invalidnosti, ni mi treba pripovedovati o tem, kaj imam v glavi. Ponudim pomoč tam, kjer imam moč in želim. Ko gre za organizacijo z veliko prostovoljci in rednimi vabili na najrazličnejša dela, na katera se odzoveš le, če prideš, je to sploh enostavno. Nihče ne ve, zakaj me ni bilo. Imam nadzor nad svojim življenjem in več stvari ostane zasebnih.
Sami pozitivni občutki, vsi naenkrat. Zakaj tako pravim? Zavedam se, da se boste lahko vprašali, če mi je jasno, da bi to prijalo tudi vam. Vajena sem, da mi ljudje rečejo: "Kaj, saj jaz bi tudi!" Zaradi statusa invalida se je v moj um sposoben spretno prikrasti občutek izgube avtonomije. Če skozi ta proces niste šli, si ne morete predstavljati, koliko ljudem je treba dati v vednost najbolj osebne podatke in kako se ti po mesecih in letih zameri, ko svoje hibe obešaš na veliki zvon. Odškrtnil se mi je košček zaznave dostojanstva in nič me ni prepričalo, da ni tako. Da bi kompenzirala in si oddahnila, iščem načine, kot je občasno prikritje primanjkljajev, ki nekaj stane in nekaj plača.
No ja. Res je. Če bi bili tam kjer sem delala, bi videli, da se mi je tudi že zgodila kaka nerodnost in da sem se znala izgubiti. A nikoli ni bilo nič usodnega in če bi se zaradi tega kdo bal sodelovanja z mano, bi bilo škoda.
Presrečna in hvaležna sem, da je to področje je v Sloveniji tako dobro urejeno in da imamo toliko dobrosrčnih posameznikov, ki organizirajo akcije, sejme, izobraževanja za prostovoljce, priskočijo na pomoč posameznikom in organizacijam ter urejajo vse, kar je potrebno, da smo prostovoljci lahko aktivni in naše delo poteka nemoteno. Meni je to odprlo vrata v svet. Še na dolga leta, prosim.
-Aliasa
